Vsaka nosečnost naj bi bila zgodba zase. In lahko potrdim, da je res tako. Pri prvi je vse pač prvič – prvič zagledaš tisti plusek, prvič greš na ginekološki pregled kot bodoča mamica, prvič se pred ogledalo postaviš postrani in izbočiš trebuh, hehe, prvič nakupuješ nosečniška oblačila, prebiraš sezname potrebščin za dojenčka in stvari vlačiš na kup – sploh v času gnezdenja in živčkov, ki te priganjajo k temu, da končno že urediš vse potrebno za prihod novega člana.
Katere pa so tiste konkretne razlike med prvo in drugo nosečnostjo pri meni?
- prvič sem zanosila takoj, drugič po več kot letu dni poskusov
- prvič sem želela vedeti spol dojenčka še pred rojstvom, zdaj se bom pustila presenetiti
- prvič mi je bilo slabo v začetku nosečnosti kakšnih 14 dni, obvezno popoldne (toliko o jutranji slabosti), drugič je slabost trajala kar dober mesec
- prvič ni bilo nobene določene hrane, ki bi mi povzročala slabost, drugič mi je bilo izredno neprijetno v želodcu po ribah (ki jih imam sicer ful rada!)
- prvič sem imela marsikaj za dojenčka do 34. tedna (v tem sem namreč zdaj) že pripravljeno, tokrat nimam še nič! Res je, da imam vse, kar potrebujem – od vozička, posteljice, vsaj tistih nevtralnih oblačilc za prve tedne, lupinico, tetra pleničke itd. – nekje spravljene, a še vedno niso pripravljene, razpakirane, ponovno oprane, zložene na svoje mesto (ki ga tudi še ni! :/). Nimava še niti imena!
- prvič sva za deklico dokaj hitro (beri do zadnjih tednov nosečnosti, haha), naredila ožji izbor 3 imen, zdaj mi ni jasno, kako bova izbrala ime, če bo tudi tokrat punčka
- prvič sem imela prebavne težave, zaradi katerih sem celo prvič v življenju pristala v bolnici in od takrat naprej me je spodnji del trebuha precej bolel, zdaj so se mi te bolečine (brez prebavnih težav) začele pojavljati šele pred kakšnih mesecem, torej sem jo odnesla bolje kot prvič
- prvič me je v drugi polovici nosečnosti res bolel samo spodnji del trebuha, drugič me boli tudi križ in še vse nižje od trebuha, kot me je od prvega poroda dalje pri vsaki menstruaciji in bo očitno tako tudi ostalo
- prvič sem točno vedela, koliko tednov in dni sem noseča, zdaj s pomočjo koledarja in Nosečkinega dnevnika preverjam tedne nosečnosti, da ne širim neresnice! 🙂
- prvič sem se veselila porodniške in bila v mislih pripravljena nanjo, tokrat imam v mislih bolj seznam opravil, ki bi jih rada opravila pred porodom (torej z določenimi aktivnostmi nadaljevala tudi, ko bom že na porodniški)
- prvič sem se bala poroda, ker nisem vedela, kaj naj sploh pričakujem, drugič me je strah, ker vem, kako zgleda. 🙂
- prvič sem imela ginekologinjo v bližini, zdaj se že od začetka nosečnosti na preglede vozim 130 km stran
- prvič sem obiskovala materinsko šolo za pripravo na starševstvo, drugič mislim, da sem že brez nje kar dobro pripravljena na ponovno vlogo mamice
- prvič sem morala logistično uskladiti samo prihod moža preden dete pride na svet (je ujel zadnjih par ur), tokrat bo izziv večji, saj še ne vem, kje bo tačas Ema (ker ne vem, kdaj se bo vse skupaj zgodilo – med tednom, čez vikend, bom že prej sama/skupaj z njo/vsi trije pri starših, kjer bom čakala na začetek dogajanja?)
- prvič sem se v mislih res posvečala bitjecu v mojem trebuhu (nisem pa se pogovarjala z njim na glas, ker sem se pač sama sebi zdela čudna in se ob tem res nisem počutila ok), tokrat pa čas tako hitro teče, da dopoldneve skušam čimbolj izkoristiti za delo, popoldne sva skupaj z Emo in tako kar izkoristim trenutek, ko lahko recimo posnamem premikajoč trebuh, ker vem, da bo minilo ful hitro in mi bo žal, da se nisem ustavila za par minutk in se posvetila temu čudežu (še vedno ne morem dojeti, kako lahko praktično iz nič nastane novo življenje, ki je v meni, fizično v mojem telesu, je živo, čeprav ga ne vidim in ne slišim in res prihaja med nas in bo potem kar tukaj in zdaj, otipljiv, dišeč, glasen in enakopraven del naše družine! <3)
Vidim, da me z golega seznama zanaša že v druge vode. 🙂 Razlike med prvo in drugo nosečnostjo tako zagotovo so in jih je verjetno še kaj več, kot sem se jih zdaj spomnila, kakšna se bo pokazala še do konca nosečnosti, želim pa si, da bi čimveč trenutkov ohranila v spominu in jih nekoč lahko delila s svojima otrokoma.
Hvaležna sem, da mi je sploh bilo dano postati mami in doživeti ves proces nastanka novega življenja, ki je res čudežen.
Vsem v veselem pričakovanju želim čudovito nosečnost, lepe spomine na to edinstveno obdobje, me pa zanima, kakšne so bile razlike med prvo in drugo nosečnostjo pri vas. 😉
Deja