Imam 2 otroka: prvega sem dojila 10 mesecev, drugi se pri 20 mesecih še vedno doji. Opazila sem, da je okolica – vsaj moja – naklonjena dojenju novorojenčka, podpora, spodbuda in navdušenost nad tem pa pri nekaterih čudežno izpuhtijo po otrokovem prvem letu starosti. In sem se odločila o tem zapisati malo več. 🙂
Po obeh porodih sem bila deležna podpore in pomoči domačih pri prizadevanju, da bi dojenje steklo. Spodbuda mi je prišla še kako prav, saj sem se na začetku srečala s kar nekaj težavami, o čemer sem pisala tukaj in tukaj. Težav kar ni in ni bilo konec, jaz pa sem vseeno vztrajala, da bom dojila. Tudi pri tem so me spodbujali, sem pa dobila tudi marsikateri nasvet, naj pač neham in otroka hranim z adaptiranim mlekom, čemur sem odločno rekla ne in po prvih nekaj mesecih uspešno premagala začetne težave, tako da sem lahko dodajanje celo popolnoma opustila.
Dojenje je torej pri obeh otrocih naposled steklo in postalo nekaj vsakdanjega, rutinskega, samoumevnega, a tudi zelo lepega, nežnega in povezujočega zame in za otroka. Pri hčerki se je zgodba spontano in v zadovoljstvo naju obeh zaključila po 10 mesecih – pri sinu pa še traja. In ja, star je že 20 mesecev.
Do njegovega prvega rojstnega dne se je to večini zdelo ok, ko je dopolnil eno leto, pa se je zgodba obrnila – marsikdo dojenja ni več podpiral. Slišala sem vse sorte komentarje, ki mi po skupno 22 mesecih dojenja takrat res niso več segli do srca, kot so mi prav gotovo takoj po prvem porodu. Točno vem, kaj želim početi in predvsem zakaj, zato spoštujem mnenje vseh, ki se ga odločijo podeliti z mano ali mojim otrokom, čeprav jih za to nisva vprašala, in skušam razumeti njihovo stališče glede na njihove izkušnje, situacijo in preteklost, priznam pa, da se včasih vprašam, zakaj se sploh čutijo dolžne komentirati neko tako osebno odločitev.
No, in zakaj sploh še dojim? Ker treba mi res ne bi bilo, ane. 🙂 Otrok od šestega meseca dalje uživa gosto hrano, tako da odvisen samo od mojega mleka res ni več. V čem je potem fora?
- Prepričana sem, da otrok to na kakršenkoli način že rabi, če to še počne. Z dojenjem se tudi potolaži, pomiri, ko je razburjen, in uspava, ko je utrujen. Kaj je lepšega kot zaspati v maminem naročju, vmes se pa še malo posladkati?
- Verjamem, da je to zanj dobro z zdravstvenega vidika, saj se sestava maminega mleka prilagaja otrokovi starosti in trenutnim potrebam, zato z dojenjem pokrijem tudi vse viroze ali druge bolezni, poskoke rasti in kakršnekoli druge spremembe v telesu.
- Zaradi dojenja je sin že zelo kmalu sam začel zavračati dudo in jo je vrgel po tleh. Tako ne bo nobenih težav z odvajanjem od dude. 🙂 (Če slučajno iščeš idejo za to, je trik, ki je vžgal pri hčerki, opisan tukaj.)
- Če ne bi več dojila, bi otroku ponujala (še toliko več) kravjega mleka in drugih napitkov. Kako je lahko mleko krave za mojega otroka boljše kot moje mleko? Da niti ne govorim o tem, kako predelani so mlečni izdelki.
- Dojenje pa je še toliko več kot le mleko, torej hrana. Ko se moj malček doji, se stiska tesno k meni, včasih nekaj mrmra, se igra z mojimi lasmi, me gleda v oči, s prstki raziskuje moj obraz … To so za naju tako lepi trenutki, ki bi jih sicer lahko doživela tudi brez dojenja, a gotovo ne bi bili enaki, saj je moj mišek že velik fant, ki ves dan nekaj počne, raziskuje okolico in je težko pri miru več kot nekaj sekund. Kakorkoli že, dojenje je pomembno tudi zaradi crkljanja, povezovanja, krepitve vezi med otrokom in mamico.
- Do pred kratkim se je želel dojiti takoj, ko sem prišla ponj v vrtec. Dojil se je v garderobi in to sva naredila čisto diskretno, še vedno pa se je seveda opazilo, da se malček doji. Zelo lepo sem bila presenečena nad odzivom ljudi v vrtcu, to je zaposlenih, otrok in staršev, ki takrat hodijo po otroke. Zaposleni so lepo sprejeli dejstvo, da še dojim in nekatere vzgojiteljice so z mano delile tudi svoje osebne zgodbe o tem. Vedno, ko so opazile, da se moj Tine doji, so rekle kaj nežnega, spodbudnega, toplega. Res nikoli nisem naletela na negativno pripombo. Zanimivi so bili tudi otroci, ki so od daleč opazovali, kaj se dogaja. Malo starejše punčke so prišle zraven in ga ljubeče in malo pokroviteljsko ogovorile ali celo pobožale po glavi. Če so otroci začudeno gledali, sem jim razložila, da pije mleko in da to počnejo majhni otroci, da so mogoče tudi oni takole pili mleko pri svojih mamicah, a so kasneje to pozabili. In vsi so lepo sprejeli, vsem se je zdelo normalno. Včasih, ko sem takole sedela v garderobi in dojila, sem se spraševala, ali so ti otroci doma ali kje drugje imeli priložnost videti svojo mamico pri dojenju. Če imajo mlajše sorojence, ki so se dojili ali se še, potem ja, sicer pa ne nujno. Moja hči npr. je videla, da je dojenje nekaj običajnega, Tine pa verjetno te možnosti, da bi videl svojo mati pri dojenju, ne bo imel. Zakaj se mi to sploh zdi omembe vredno? Ker bo nekoč – upam, da – sam ati in bo dobil otročka. In morda bo tudi njegova partnerka imela težave pri dojenju. Vprašanje, kako jo bo spodbujal in koliko ji bo zmogel stati ob strani. Mislim, da če bo rastel v okolju, kjer je dojenje pozitivno sprejeto in nekaj normalnega, ji bo verjetno lažje nudil oporo, kot če bi bilo dojenje nekaj negativnega, nekaj, kar je treba skriti, kar se z lahkoto nadomesti z umetnimi pripravki itd. Zato sem popolnoma ok s tem, da me kdaj pa kdaj tuji otroci vidijo pri dojenju. Morda je to zanje prvič ali edinkrat v življenju, da vidijo žensko pri hranjenju svojega otroka na najbolj naraven način.
- In še drugi ljudje, znanci ali popolni tujci. Vsi povejo svoje mnenje. 🙂 Zato lahko o tem tudi pišem, čeprav jih nisem nikoli vprašala za njihovo mnenje. 🙂 Bila sem pozitivno presenečena nad nekaterimi, ki bi jim prej pripisala, da bodo med tistimi, ki pravijo: »A še kr dojiš!?«. Pa so mi namesto tega očitajočega stavka, ki morda niti ni mišljen tako negativno, kot se sliši, izrekli spodbudne besede, namenili odobravajoče poglede ali celo pohvalo, da vztrajam, čeprav otrok res ni več tako majhen.
- Ob tem nisem pozabila na mamice, ki pridejo po svoje otroke v vrtec in vidijo, kako se moj otrok še doji, čeprav je star že leto in pol. Običajno se le nasmehnejo in že hitijo po svojega otroka, verjamem pa, da je med njimi lahko tudi kakšna mamica, ki svojega dojenčka ni mogla hraniti na tak način, pa čeprav si je močno želela. Moj namen s tem, da sem dojila v garderobi vrtca, nikakor ni bil, da bi komurkoli zbujala slabo vest. Vseeno pa se ne bom skrivala, kot da počnem karkoli slabega ali grdega. Z nekaterimi mamicami smo se o dojenju tudi pogovarjale in vsaka ima svojo zgodbo in mnenje o tem. Vesela sem, da živimo v svetu, kjer drug drugega spoštujemo in dopuščamo različne možnosti – od hranjenja po steklenički, ker drugače ne gre, do zavestne izbire za adaptirano mleko in dojenja po prvem letu otrokove starosti.
- Dojenje po prvem letu za moje pojme prinaša tudi pluse za mamico. Zmanjševalo naj bi možnost za raka na dojkah, kar so znanstvene navedbe, iz lastnih izkušenj pa lahko trdim, da deluje zelo blagodejno, ko otroka, ki joka, kriči in je vidno vznemirjen, lahko pomiriš tako enostavno, kot je, da ga »priklopiš«. Spomnim se, kako sem se včasih trudila pomiriti hčerko, ki se takrat ni več dojila. Vzelo mi je precej več časa, truda, energije, njej pa tudi, da se je situacija umirila. Istočasno sem morala seveda regulirati tudi svoja čustva, ki so vzvalovala ob njenih reakcijah. No, zdaj so take situacije res lažje obvladljive, ko se moj mišek enostavno podoji (pa takrat se niti ne doji, torej ne sesa aktivno, ampak se le tolaži s sesanjem »v prazno«). Ko začuti, da so se njegova čustva umirila, je spet kot nov in pripravljen na nadaljnje raziskovanje tega zanimivega sveta.
Za konec naj napišem le še to, da si nikoli nisem mislila, da bom kdaj tako objavo sploh pisala. Sem namreč med tistimi, ki se jim zdi nekoliko nenavadno, da se večji otrok še doji (z večji mislim nekaj let starega). Mislim, da na to res generalno vpliva družbeno mnenje nasploh. Kljub temu popolnoma spoštujem odločitev vsake mame, ki se za tako dolgo dobo dojenja odloči. Tako kot jaz zdaj, verjamem, da tudi vsaka taka mama ve, zakaj to počne. No, res je tudi, da je vsak otrok drugačen in odnos z vsakim otrokom je unikaten, zato ne moreš primerjati. Mi je pa res pri hčerki ustrezalo, da po 10 mesecih z dojenjem zaključim. Pri sinu nimam nobenih načrtov, koliko časa bom še dojila (ker me kdo vpraša tudi to, a res ne vem :)). Enostavno se prilagajam njemu in za zdaj mi je ok, da se še doji. Lahko da se bo že prihodnji mesec odločil prenehati, kar je z moje strani ok. Če ne pa se bo zgodba še nekaj časa nadaljevala, do poroke so se pa itak še vsi nehali, ane? 😉
Pa še tole: veliko informacij o dojenju po prvem letu se najde v knjigah Aleksandre Klopčič Dojenje po prvem letu, Ksenije Šoster Olmer Dojenje in materinstvo iz srca ter Mojce Vozel Želim dojiti.