Aktivnosti med vožnjo, da bo ta hitreje minila

Aktivnosti med vožnjo, da bo ta hitreje minila

Malčki se med daljšo vožnjo začnejo dolgočasiti, primanjkuje jim gibanja, potrebujejo spremembo, zato se lahko hitro vname prepir, mi pa smo čisto znervirani. Če se le da, naše podvige z avtom načrtujem za čas, ko vem, da bosta po možnosti oba otroka zaspala. Vožnja sicer včasih bolj uspava mene kot njiju, ampak v večini primerov trofim in pobere ju še preden pridemo na avtocesto.

Včasih pa nimam te sreče in Ema nikakor ne zaspi. Tako ponavadi najprej poslušava otroške pesmice, ki čez nekaj časa niso več zanimive. Razumljivo. Ko se to zgodi, nikakor ne pomeni, da se začnejo težave. Res moram potrkati (in se ne preveč hvaliti, da ne bo že naslednjič povsem drugače :)), da je stvar čisto obvladljiva, ko Ema v avtu ne spi. In kaj torej počneva, da nama čas hitreje mine?

Med vožnjo:

  • se pogovarjava karkoli nama pač takrat pade na misel
  • naštevava živali, ki živijo v gozdu/morju/na kmetiji/v Afriki …
  • opazujeva promet in komentirava, kar sva videli (recimo koliko tovornjakov smo prehiteli, kaj prevažajo, kakšne barve so, zakaj se na avtocesti lahko vozi hitreje in kakšna so cestno-prometna pravila v mestih in izven itd.)
  • opazujeva in se pogovarjava o pokrajini, ki jo vidiva skozi okno (zdaj recimo že ve, kdaj smo v Ljubljani in nekaterih drugih krajih).

Včasih bi bilo mogoče lažje dati otroku v roke tablico ali mobitel, sama pa bi lahko poslušala, kar bi me v tistem trenutku najbolj zanimalo – ampak tega nikoli ne naredim. Preprosto ne verjamem v take rešitve, še več – grejo mi na živce! Na živce mi gre, da danes večina staršev tako hitro otroku v roke potisne elektronsko napravo. Zakaj?!

Moji starši živijo 150 km stran od nas in vožnja do njih traja 1 uro in 45 minut. Ni tako malo za slovenske razmere. In je ogromno za vožnjo z otrokom. In je še več za vožnjo z dvema otrokoma. Ampak tako pač je, to je dejstvo, če želim na obisk k staršem, starim staršem, prijateljem. To sem kot tako tudi vzela in avtomatsko v to vključila otroka, najprej enega, potem še drugega. Normalno mi je, da potujeta z mano, normalno mi je, da vsakič spakiram in tovorim pol stanovanja. Pač tako je, ker sem se preselila tako daleč. To je naša normala. In zato ni nobene, niti najmanjše potrebe po elektronskih napravah (razen radiu) v avtu. Ta čas raje izkoristim – za svoj odnos z otrokom ali zase. Kako?

S tem, ko se z Emo pogovarjava, se ful krepi najin odnos, včasih izvem kaj, kar mi mogoče ne bi nikoli povedala, vsekakor se širita njeno znanje in besedni zaklad, uri potrpežljivost (in jaz tudi včasih, haha!), spoznava imena krajev, skozi katere se peljemo, uči se opazovati okolico in zaznavati, mimo česa se sploh peljemo, uči se skrbi za druge, ko jo občasno prosim, da preveri, kako je Tine.

Kako pa čas med vožnjo izkoristim zase?

Kadar vseeno zaspita oba, pa čas med vožnjo skušam izkoristiti zase. Na SD kartico si doma posnamem webinarje s področij, ki me zanimajo, in jih poslušam v avtu. Takrat ne delam nič drugega, kot vozim in poslušam. Seveda sem avtomatsko najprej pozorna na promet, a imam obe ušesi prosti. 🙂 Zakaj ju ne bi uporabila in izkoristila čas – glasba na radiu se mi zdi sicer čisto ok za včasih, za krajše vožnje, med uro in pol dolgo vožnjo pa slišim celoten webinar, se kaj novega naučim ali pa že poslušano temo zdaj slišim na novo, saj sem osredotočena na posnetek mnogo bolj, kot če vmes kuham in pazim na plazeče bitje pod mojimi nogami.

Sicer pa se trudim, da zdaj, ko imam dva otroka, nekaj časa in pozornosti namenim samo prvorojenki. Takrat počneva vse tole.

Komentarji

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published.