Ema je imela poleti v garaži svoj “štant” s sladoledom, ki je zgledal kot čisto pravi čokoladni sladoled (res, Tine je mislil, da je za jesti in je govoril ama, ama, ama! :D). Za to domišljijsko igro in igro vlog (ona je bila slaščičarka in prodajalka sladoleda, vsi ostali pa navdušeni kupci) je
potrebovala te pripomočke:
- večjo plastično embalažo od pravega sladoleda (ni nujno, da bi bila od sladoleda ;))
- plastične kozarčke in manjše posodice (uporabila sem tiste, ki so se nam valjali po omari, ne podpiram tega, da se za tako igro prav posebej nameni običajne plastične kozarčke, ampak vedno skušam uporabiti plastično embalažo, recimo v tem primeru jogurtove lončke, embalažo od majhnih skutic in podobno, uporabili smo tudi papirnate lončke, ki smo jih prihranili od pravega sladoleda)
- žlico
- različne posodice za posipe (spet, uporabila sem odpadno embalažo raznih mlečnih izdelkov, modelčke za igro v peskovniku in podobno).
Poleg tega je za blatni sladoled potrebovala
še material za pripravo sladoleda:
- blato (zemlja + voda)
- naravni material (trava, cvetovi, listki, kamenčki, razni plodovi dreves, pri čemer pazimo, da otrok ne daje v usta tistih, ki jih ne poznamo dobro, saj so lahko strupeni!)
- vejice oz. lesene palčke
Z Emo sva kar z vrta zajeli nekaj žlic zemlje in ji primešali toliko vode, da je bila zmes ravno prav gosta in kompaktna. Sladoled je bil torej pripravljen. Na vrsto smo prišli kupci sladoleda, ki smo si izbrali različne okuse (jap, domišljija dela čudeže:)), oblike lončkov in seveda posipe. To je bil najboljši del. V posameznih posodicah je imela razporejene različne plodove (lešnike, želode …) in drug naravni material (travo, natrgano na manjše delce, cvetove travniških rožic, listke cvetov, različne jagode in druge plodove dreves, ki jih ne poznam dobro, zato sem bila še posebej pozorna, da česa ni dala v usta. Z Emo se da že marsikaj zmeniti, seveda pa je vedno treba biti previden. Pazila sem, da Tine ni dosegel tega materiala. Ko nam je pripravila sladoled izbranega okusa in posipov, nam je v kozarček zapičila še leseno palčko, s katero smo ga lahko pojedli.
Igra je Emo zaposlila za kar nekaj časa, več dni se je vračala k njej. Ugotavljala je, da se zemlja posuši, če nekaj časa stoji na zraku. Da je bil sladoled spet primeren za prodajo, hihi, mu je primešala vodo. Opazili sva tudi, da se nekateri plodovi dreves spreminjajo (lupina je začela odstopati in pod njo so se začeli kazati prej nevidni deli plodov).
Del igre je bil tudi nakup sladoleda, torej plačevanje. Igrali smo se z navideznim denarjem, kasneje pa so bankovce in kovance predstavljali listi dreves. Trenutno včasih sladoled stane 23 eur, drugič 2 eura in mi jih ob točnem plačilu še 5 vrne, a za zdaj je še ne obremenjujem z matematiko na tak način, saj se mi ne zdi potrebno. Pravzaprav se mi zdi v tem trenutku bolj pomembno, da krepi svojo domišljijo, da je v stiku z naravnimi materiali, da lahko sama izbira, kdaj se želi igrati in kaj. Obenem itak mimogrede spoznava naravo (med nabiranjem materiala sva se spontano pogovarjali o plodovih – kakšne oblike so, barve, velikosti, na katerem drevesu rastejo, kako se jim reče in podobno). Uči se o količinah (kepica, žlica, pest, ščepec …), uri svoje sposobnosti prepričevanja – saj ne da jih ne obvlada 😀 (včasih mi ni bilo še do tretjega sladoleda, pa me je morala malo prepričati, kako zelo mi bo všeč), ve, da z evri plačujemo in da ni to še en sladoledni posip. 😉 Za zdaj mi to več kot zadošča in naj le uživa v prosti igri, dokler se bo želela tako igrati!
Še ena luštna igra z naravnim materialom je izdelava hišk za škratke, tukaj pa je kar 7 idej za igro z divjim kostanjem.