Odkar ne uporabljam več navadnega belega sladkorja, me želja po cukru še ni minila! 🙂 Ja, priznam, da še vedno razmišljam o tem, kako bi zdaj pojedla nekaj sladkega čez okusno kosilce. Opazila sem, da sem bila najbolj uspešna pri izogibanju prepovedanemu živilu, ko sem imela za to največ motivacije in ko sem enostavno rekla ne – sama sebi, ko me je mikalo, da bi pojedla nekaj sladkega.
Po dveh mesecih pavze od vseh slaščic (sladkor sem uživala edino v obliki sadja in res občasno, ko sem imela kar tresavico, v obliki medu, poskusila sem tudi eritritol, pa me ni prepričal) sem se odločila, da sem pa tja lahko pojem kaj sladkega, če je res kakšna posebna priložnost in imam dobesedno pred nosom okusno, domače pecivo ali celo torto.
Hja, saj sem na FB že pisala o tem, kako se je to poglavje zaključilo – s slabostjo! Ne bi verjela, če ne bi sama doživela! Ampak ok, glede na to, kakšne količine cukra sem konzumirala včasih, me taka malenkost ne vrže lih in bi bila hitro pripravljena malo potrpeti, če bi bilo treba. Kljub temu sem se seveda odločila, da se držim tako težko pridobljenih novih navad in vztrajam brez cukra. Opažam namreč, da je najbolje reči čisto ne, kot pa se sama s sabo pregovarjati, kako nisem pojedla veliko sladkega. Eh ja. 🙂 Če si danes dovolim nekaj sladkega, ker je ravno x-ov rojstni dan, zakaj si ne bi tudi čez 2 dni, ko smo na obisku pri nekom, ki ga že reees dolgo nismo videli. Ne pelje v pravo smer. 😉
Tako me je zadnjič, ko sem slučajno opazila delček vijoličnega ovitka, ki je kukal iz Bojanovega skrivališča zaloge čokolade, premamilo, da sem to rjavo lepotico poskusila. Dva koščka. Za začetek! :/ Potem sem si vzela še dva. In vsakič sem šla v dnevno in vsakič potem v kuhinjo po novo dozo. Vstala sem ene osemkrat (vsaj nekaj čokolade sem porabila že sproti, haha!: D) … dokler ni zmanjkalo cele čokolade! To sem do zdaj naredila le enkrat v življenju in po tem me je tako bolel želodec, da itak nisem več pomislila, da bi kaj takega ponovila. Do zdaj. OMG! :/ Najprej sem se še kregala sama s sabo, se prepričevala, opravičevala, potem sem si pa rekla: »Klinc, bom pač pojedla celo!« In sem se odločila, da je bolje uživati, če se že grem to, kot pa pojesti celo tablico čokolade in zraven imeti še slab občutek.
Pričakovala sem tudi, da me bo kaj matralo v želodcu, pa me ni! Tudi slabo mi ni bilo (razen ob misli :)). Ovitek čokolade nisem samo vrgla v smeti, ampak sem poskrbela, da slučajno ne bi bil viden, ko bi še kdo kaj vrgel v koš. Povedala nisem nikomur – zdaj pa povem vsem, da ne bo kdo mislil, kako lahko mi gre, kako super mi uspeva, kako enostavno je premagati željo po sladkem in kako popolna sem. Ker ni res. Hudičevo težko je in zgleda, da gre res za pravo odvisnost! Saj imam na koncu jezika kakšno bolj sočno besedo, ki bi opisala stanje, pa se bom zadržala. Ampak verjetno veš, kaj mislim.
To, kolikokrat sem si dovolila v zadnjem času pojesti nekaj sladkega, ker so bile pač posebne priložnosti, sem najbolje videla po zapiskih iz organizatorja Slasten vsakdan, kamor si zapisujem obroke. Organizator je sicer namenjen načrtovanju obrokov za cel teden vnaprej, vendar se pri meni to ne obnese. Če me kaj poznaš, veš, da kuham po navdihu, glede na to, kaj je v hladilniku treba najprej porabiti ali kaj je na vrtu trenutno najbolj zrelo. Vnaprej načrtujem le za kak dan ali ko gremo na dopust in skuham za ves teden naprej. Itak je izziv uskladiti naše urnike in želodčke, ki imajo tako različne zahteve in navade, zato sem se odločila, da Slasten vsakdan uporabim za zapisovanje za nazaj.
Za vsak dan v tednu si lahko zapišem po 5 obrokov (zajtrk, malica, kosilo, malica in večerja), takoj pod tabelo pa je nakupovalni seznam, kar mi pride zelo prav, čeprav priznam, da ga potem ne odrežem in grem z njim v trgovino, saj mi je bolj enostavno vzeti že vnaprej pripravljene listke, kamor si prepišem, kaj moram kupiti. Poln je tudi seznam tedenskih opravil, ki se nahaja zraven, kar se mi zdi priročno, saj si moram kaj na hitro zapisati, sicer gre mimo. 🙂
Organizator ima tudi prostor za zapisovanje lastnih receptov in prvi v njem pri meni je recept za bučkine palačinke s kakavom in čokoladno kremo. Take brez navadnega sladkorja in s katero se pregrešim brez slabe vesti, z njimi pa razveselim tudi Emo, čprav ona k sreči sploh nima želje oz. potrebe po sladkem po kosilu. 🙂
Sestavine za bučkine palačinke s kakavom – brez sladkorja:
- pol manjše bučke
- 2 jajci
- ovseni / mandljev napitek
- polnozrnata moka
- 1 ščep soli
- 1 žlica kakava v prahu
Sestavine za nadev – čokoladno kremo:
- kisla smetana, lahko tudi grški jogurt
- 2 banani
- 1 avokado
- 1 noževa konica cimeta
- 1 žlička kakava v prahu
Postopek za bučkine palačinke s kakavom:
Za bučkine palačinke s kakavom najprej olupimo in na drobno naribamo bučko. V skledo ubijemo jajci, jima dodamo napitek in sol in vse dobro zmešamo (lahko kar z mešalnikom ali metlico). Postopno dodajamo polnozrnato moko, pomešano s kakavom v prahu. Točne količine težko navedem, ker delam po občutku, ker pa itak palačinke znaš pripraviti, boš vedela, kdaj je masa ravno pravšnja. 😉 Bučkine palačinke spečemo enako kot navadne palačinke, torej v namaščeni vroči ponvi.
Postopek za nadev – čokoladno kremo:
Bučkine palačinke s kakavom najprej do polovice namažemo s kislo smetano, čez pa s čokoladno kremo. To pripravimo takole: v skledico damo olupljeni banani, meso avokada, cimet in kakav v prahu in vse skupaj pretlačimo z vilico ali paličnim mešalnikom.
Bučk se v palačinkah ne bo okusilo, prav tako pa nisem dodala nobenega navadnega sladkorja. Palačinke oz. nadev bo posladkal le sladkor, ki je naravno prisoten v banani (ki pa je res pomoje najbolj sladko sadje).
Kaj pa ti, kako načrtuješ obroke? Jih sploh načrtuješ vnaprej ali kuhaš po navdihu? Kam si zapisuješ ideje, recepte, obroke …? Deli z mano v komentarju. 😉
Dober tek! 😉
Deja