Spomnim se, da smo, ko sem bila majhna, večkrat šli na piknik k potoku ali v kočo sredi gozda, kjer smo prespali. To je bil raj za nas, otroke! Takrat še ni vsak visel na svojem mobitelu, ampak smo dejansko skakali po gozdu, skupaj vlačili veje in iz njih naredili bunker. Isto kot pozimi iz snega. To nam je vzelo več ur, včasih celo popoldne ali cel dan in komaj smo čakali naslednjega, da smo se lahko igrali naprej.
Kadar je bila z nami mama Milka, mi je pokazala, kako se je ona igrala, ko je bila otrok – takrat niso imeli vseh plastičnih igrač in so se še toliko bolj znašli z naravnim materialom. Zelo dobro mi je ostal v spominu prikaz gradnje majcene hiške iz vejic, mahu, lubja in drugega naravnega materiala. In zelo sem si želela to enkrat pokazati svojim otrokom. Letos poleti sem imela priložnost za to in z Emo sva zgradili hiške za škrate.
Najprej sem se sama – ker Ema ni želela sodelovati, jaz pa je nisem silila – nabrala primerno velike vejice, približno 10 cm dolge. Res sem čist not padla in sčasoma se mi je Ema le pridružila, ker jo je zanimalo, kaj mami tako zagreto nosi na kup, zlaga, nekaj tolče … 🙂 Izbrala sem primeren prostor za postavitev hiške za škrate – to mora biti manjši breg, klanec, ne sme biti ravnina. In potem sem začela s kamnom v rokah, ki mi je služil kot kladivo, zabijati palčke v tla – najprej krajše, potem vse daljše. To sta bili steni hiške (hiška je namreč sestavljena iz dveh sten in strehe).
Na stene sem položila še nekaj daljših in bolj razvejanih vejic, čeznje pa lubje ali mah. In hiška je bila nared!
Nastalo pa je pravzaprav kar celo naselje. 🙂
In nato sva z Emo isto spontano izdelali še prebivalce, škratke! 🙂 Od ustvarjalnega materiala smo imeli s seboj le oljne pastele, zato sva uporabili te in z njimi na kamenčke iz potoka narisali preproste obraze škratkov in jim dodali še rdeče kapice. Ema jih je znosila v hiške.
Potem sva jim naredili še kopališče, če že živijo ob vodi. 🙂
Želela je, da bi se vozili s čolni in ugotovila, da lubje ne bo ok, saj škratki padejo dol in postanejo potapljači. 🙂 Malo smo še pobrskali naokoli in našli del naplavljenega lesa, ki je bil kot nalašč za škratji čoln! 🙂 V njem se je pa lahko peljalo celo več škratkov hkrati!
Čoln smo spustili po brzicah potočka in ga vsi navdušeno gledali, ali mu bo uspelo premagati ovire na poti. Čisto navdušena sta bila tudi Tine in pes Timi! 🙂 Potem smo čoln prestregli in spet nesli višje po potoku ter ga spustili. Medgeneracijska zabava za več ur! 🙂
Nagajivim gozdnim škratkom pa smo izdelali še gugalnico. 🙂 Na vejo smo z vrvico privezali košček lesa. Temu škratku je gugalnica očitno všeč. 🙂
Poleti se lahko z malčki igramo vse tole, pozimi pa del narave prinesemo kar v toplo stanovanje.
Kako se pa vi najraje igrate zunaj?