Moja draga Ema je praznovala že 3. rojstni dan. Po nešteto kombinacijah in variacijah možnih terminov za praznovanje smo le našli datum, ki je večini povabljenih ustrezal, res pa je, da smo zabavo imeli že dan pred njenim rojstnim dnevom. Vem, ni najbolje, sploh za vraževerne. 🙂 Vreme nam je bilo naklonjeno, otroci so bili razposajeni, hrana okusna, torta pa je uspela le na pol.
Pripravila sem namreč dve, ker se mi je zdelo, da ena nikakor ne bo dovolj – pa je bila. Večina ima rada sadne torte, nekaj pa nas je bolj za čokoladne, zato sem se odločila za skutno-jagodno in čokoladno-bananino. Obe sem pripravila po trenutni ideji, ne po preizkušenem receptu. Pač, težko pečem po preverjenih recepturah, kar me je tokrat teplo, saj se bananina krema nikakor ni strdila. Ker je bila na srečo dovolj samo ena torta, smo lahko drugo, neuspelo naslednji dan zajemali kar z zajemalko in jo postregli na globoke krožnike, saj bi s plitvih dobesedno stekla. 😀 Ja, kaj češ, se zgodi tudi to. 🙂
Ema skorajda ne gleda televizije, zato še ni tako domača z risankami in aktualnimi risanimi junaki. Tako tema njene zabave ni bila Frozen ali kaj podobnega, ampak preprosto živali, ki jih ima zelo rada. Ko sva že nekaj tednov pred rojstnim dnevom prebirali knjige na to temo, sem jo vprašala, kakšno torto si sploh želi. Odgovorila mi je: »Loza okusno tolto.« In tako je dobila okusno jagodno-skutno torto, ki je bila zelo podobna tej torti (sem jo pa pozabila fotkati v prerezu, ups, se mi jo je mudilo jesti :)), mučilo pa me je, kako naj bo roza. Tako sem jagode zmešala s skutno kremo, da sem dobila roza nadev, ampak kaj pa uporabiti za okrasitev? Da bo roza in da bo v obliki živali? Katera žival sploh je roza? Najprej mi je na misel padel flamingo. Hm, no go! 🙂 Aaaa, potem sem se pa spomnila, pujsek je še roza! 🙂 Čokoladno-bananino bi bilo pa tudi lahko oblikovati kot žival, v načrtu sem imela medveda, iz katerega pa potem ni bilo nič.
Skratka, torto sem obdala z roza ganašem iz bele čokolade in mascarpona. Sladko smetano sem nalila v posodo, vanjo nadrobila enako količino bele čokolade in to pristavila na štedilnik, da se je čokolada počasi stopila. Naslednji dan sem primešala mascarpone in vse skupaj stepla, dodala pa sem par kapljic barvila, ravno toliko, da se je krema obarvala roza. S tem sem v dveh plasteh namazala torto (prvi sloj sem namazala zelo na tanko, tako da se je skozi videlo biskvit in plasti kreme v torti, drugega pa sem nanesla bolj bogato in pazljivo, da sem prekrila vso torto).
Pri oblikovanju pujska sem si tudi letos, tako kot pri lanski grajski torti, ki je nastala v zadnjem hipu, pomagala s kupljenimi »sendvič piškoti«. Dva sem obrezala v obliki pujskovih ušes, enega celega pa sem položila na spodnji del torte za rilček. Vse tri piškote sem premazala s kremo. Nosnici in usta sem zarisala z ročajem žlice, dve rozini pa sem uporabila za učke.
Za povabljene sem pripravila tudi domače prigrizke, saj sem želela ponuditi bolj zdrave, tako da se na mizi niso znašli običajni spremljevalci otroških zabav: čips, smokiji, bonboni, lizike itd. Namesto tega sem ponudila sirove cigare, sirove lizike in sadna nabodala, ki sem jih zapičila v podlago iz stiroporja in jih okrasila z natisnjenimi podobami simpatičnih živalic, izginili v trenutku, tako da sem šla hitro pripravit novo rundo! 🙂
Veliko sva razmišljala tudi o darilu za najino punčko. Obljubila sva ji hišico na drevesu, za kar bomo namenili evrčke, ki jih je prejela od povabljenih, midva pa sva ji tačas podarila hišico iz kartona. Nisva namreč pozabila, koliko veselja ji je pričarala navadna kartonasta škatla, njena hiška, v kateri se je igrala kar pol leta! Ko je dan pred praznovanjem zaspala, sva na skrivaj smuknila v sobo, kamor sem iz trgovine pritihotapila ogrooomno škatlo, ki pa je mimogrede niti ni tako enostavno dobiti. Iskala sem jo celo dopoldne in obletala kar nekaj trgovin v trgovskem centru in izven, da sem končno imela srečo v Intersparu. Ponavadi embalažo sproti oddajo ali uničijo, tako velike škatle, ki bi bile še lepo ohranjene, pa tudi niso tako pogoste. Svetujem vam, da se na lov za večjo škatlo podate pravočasno in z veliko potrpežljivosti. Splača se tudi pogledati v Merkur, kjer imajo pri izhodu postavljeno odpadno embalažo in lahko tam pogledate, če je kakšna primerna. Jaz sem tukaj dobila še eno, ki sva jo uporabila za izdelavo strehe.
Najprej sem mislila hiško tudi pobarvati, nato pa sem se odločila, da bo to raje Emin ustvarjalni projekt, pa še poslikala jo bo tako, kot bo sama želela. Na kartonasto hišico sva zavezala pentljo, vanjo pa sva dala še eno darilo – nekaj kosov oblačil, knjigi z nalepkami, ker jih obožuje, in raziskovalni komplet: kozarec s pokrovom in lupo. Uporabila sem kar navaden kozarec za vlaganje, ki sem ga očistila, lupo pa sem kupila v Hartisu (bivši Leonardo). Iskala sem lonček s povečevalnim steklom, a ga niso imeli nikjer, na koncu pa se je lupa izkazala še za boljšo izbiro, saj tako lahko opazuje tudi cvetlice ali žužke na njih, ne da bi jih morala nujno ujeti v kozarček.
Za darilo nisva zapravila celega premoženja, česar tudi nisva želela. Stremiva namreč k temu, da otrok dobi uporabno darilo, ki ga lahko uporablja dlje časa, v katerega darovalec vloži svoj čas, energijo, trud, ljubezen, delo in ga izdela z mislijo na obdarovanca. Vem, da ji bo ta hiška prinesla mnogo ur veselja in spontane igre, sploh ko jo še pobarvava. Zakaj bi ji recimo kupila plastično, ki je dražja, ne more je oblikovati po svoje, nazadnje pa bo pristala na kupu smeti in bo le še en kos plastike več, ki se bo razkrajal v nedogled, medtem ko nam bo od te hiške pozimi še toplo, če ne bo več aktualna ali bo preveč zdelana? 😉
Kaj pa ti rada postrežeš na otroški zabavi? In kakšnih daril se razveseli tvoj malček?
Imej lep dan,
Deja