Si se kdaj vprašala in zamislila, kako je bilo tvojim staršem, ko si bila majhna? Kaj vse so naredili zate? Morda vedno niso ravnali prav, a verjamem, da starši delajo tako, kot verjamejo, da je najbolje za njihove otroke. Si se jim za vse, kar so naredili zate, kdaj zahvalila?
Čeprav sem vedno cenila in se zavedala pomoči svojih staršev, sem o tem bolj poglobljeno začela razmišljati, ko sem sama postala mamica. Šele takrat sem pravzaprav na lastni koži izkusila, koliko lepega prinese dojenček v družino, po drugi strani pa tudi ogromno odrekanja, skrbi, težav in preizkušanja fizičnih in psihičnih sposobnosti staršev.
Aprila sem praznovala 30. rojstni dan. To ni bil le moj praznik, ampak tudi praznik mojih staršev – najprej mami, ki me je 9 mesecev nosila in rodila, atija, ki je vestno pomagal pri skrbi zame in tudi starih staršev, pri katerih sem bila v varstvu. To so le dejstva, stvari, ki naj bi jih itak vsi počeli – torej ženske zanosile, nosile in rodile in potem skrbele za otroka, ostali pa bi pomagali. Sliši se nekaj najbolj vsakdanjega, kar tudi je, a je pogosto premalo poudarjeno, premalo cenjeno in prevečkrat vzeto kot nekaj nepomembnega, samoumevnega, majhnega, nevrednega.
Pa ni tako in ne bi smelo biti tako vzeto! Prav zato sem želela za svoj 30. rojstni dan izreči besede, ki so mi že nekaj časa ležale na duši – to so bile besede zahvale in hvaležnosti za prav vse, kar so moji najbližji naredili zame – od rojstva do danes.
Za mami in atija ter za mamo, pri kateri sem bila v varstvu v predšolskem obdobju in potem skoraj vsak dan še po šoli, tudi srednji, sem izdelala knjižico, v katero sem strnila 30 razlogov, zaradi katerih jim izrekam zahvalo in izkazujem hvaležnost.
Postopek izdelave knjižice s 30 razlogi za hvaležnost:
Za knjižico sem najprej narezala trši bel papir na kvadrate v velikosti 15 x 15 cm. Pri tem sem si pomagala z ravnilom, svinčnikom in olfa nožem, s katerim sem lahko papir razrezala bolj natančno in lepo, ko sem trdno držala ravnilo, za podlago pa sem uporabila stekleno ploščo. Lahko bi uporabila tudi rezallnik papirja.
Z zelo razredčeno akrilno barvo v rumenih, roza in oranžnih odtenkih sem s čopičem po robu papirjev naslikala polkroge. Z zeleno barvo sem naslikala osnovo za listke. Ko so se posušili, sem liste obrnila in enako naredila na hrbtni strani.
Nato sem s tankim, črnim pisalom čez polkroge narisala domišljijske cvetove in liste.
V kupček sem zložila dvakrat po 17 listov z domišljijskim cvetjem, saj se izdelala eno knjižico za starše in eno za staro mamo. Tako sem imela v vsaki knjižici na voljo 34 strani. To je bilo dovolj za naslovnico, nagovor, 30 razlogov za hvaležnost in voščilo na koncu. Besedilo sem napisala z istim črnim pisalom, kot sem narisala rože.
Liste sem preluknjala in jih povezala s satenastim trakom.
Knjižico »Hvala, dragi starši!« sem zavila v zelen papir in čezenj zavezala roza pentljo.
Razmišljala sem, kaj bi jim lahko še podarila, da bi imelo nek pomen in stari mami sem podarila lončnico, za mami in atija pa sem našla še boljšo idejo: vino letnik 1987! 🙂
Tega sva šli z Emo na skrivaj iskat na Ptuj, kar sva prikazali kot nedolžen izlet, hehe, v bistvu pa sva se tja odpravili z razlogom, da v stari vinski kleti kupiva steklenico vina, ki je isti letnik kot jaz! 🙂
Ko sem jim izročila darilo, so bili vsi trije presenečeni in po licih so jim med branjem knjižice stekle solze. Zdi se mi, da se počutim nekoliko lažjo, saj sem res želela izraziti hvaležnost svojim najdražjim, ki so mi vedno, vedno, vedno stali ob strani in tudi danes so to ljudje, na katere se lahko zanesem in jih za pomoč pokličem tudi sredi noči. Ob vsem tem si želim edino to, da bi tudi meni uspelo s svojimi otroki splesti take vezi pristne ljubezni!
Deja