Ideja za izlet: Motovun

Ideja za izlet: Motovun

Motovun je mestece v hrvaški Istri, ki je bilo na moji listi krajev, ki jih želim obiskati, že več let. Kadar smo šli na morje v Istro, kar je bilo preteklih nekaj poletij vedno, smo imeli v načrtu tudi ogled Motovuna, a se nam nikoli ni izšlo. Ponavadi je bilo preprosto prevroče, poleg tega pa je bila Ema manjša in smo morali naš urnik prilagajati njenemu ritmu, ki morda na počitnicah ni bil popolnoma enak kot doma. Tako je ta kraj, ki sem si ga predstavljala zelo romantično, ostajal na seznamu in čakal.

Letos smo se proti kampu Brioni blizu Pule, kjer smo preživeli naš dopust, podali čez mejni prehod Sočerga, saj je bil trenutno najmanj obremenjen in čakalna doba najkrajša (kljub temu smo čakali približno 45 minut). Od Sočerge smo se peljali proti Buzetu in namesto da bi zavili proti hitri cesti proti Pazinu, smo se držali lokalne, ki nas je vodila prav mimo Motovuna. Tako se nam je ogled mesteca končno ponudil kar sam. Edini pomislek, ki sem ga ob tem imela, je bilo dejstvo, da smo sredi dneva in da je zunaj okoli 34 °C – a ker je bila to “take it or leave it” situacija, sem se odločila, da se na hitro podamo na ogled.

obris Motovuna na hribčku pred nami med vožnjo po lokalni cesti od Buzeta proti Pazinu

Po vzponu na hribček, kjer mestece leži, smo parkirali na označenem parkirišču, za to plačali 20 kun, kupili vozovnice za avtobus, ki turiste pobira prav poleg tega parkirišča in jih vozi bližje središču mesta. Ob nakupu smo dobili še zemljevida Motovuna in Istre in oba sta nam prišla zelo prav.

Avtobus vozi na vsakih 20 minut, tako da smo čakali samo par minutk, nato pa smo se z drugimi obiskovalci vkrcali v prijetno ohlajen trebuh tega prevoznega sredstva, ki je najbolj razveselil Emo. Med vožnjo smo opazovali okolico in uživali v razgledu na gričke in vasice v daljavi. Ko smo prispeli, smo se odpravili peš proti notranjosti kraja, ki je bila še nekoliko višje na hribčku, tako da smo šli malo v breg. To ne bi bila težava, če nam že tukaj ne bi bilo ful vroče in Ema je želela, da jo Bojan nese, kar niti ni bilo presenetljivo glede na razmere. Šli smo mimo stojnic lokalnih ponudnikov in po tradiciji sem kupila spominček – majhno kraško hišico, ki sem jo dodala svoji zbirki – vsako leto namreč kupim eno in moja zbirka je že kar obsežna. Pot nas je vodila skozi prehod mimo restavracije s čudovitim razgledom in naprej proti osrednjemu trgu, kjer smo ugotovili, da se moramo pravzaprav vrniti po isti poti. Lahko bi sicer nadaljevali pot in se peš vrnili do parkirišča, a je bila misel na vožnjo v klimatiziranem avtobusu, za katerega smo itak že kupili povratni vozovnici za 20 kun na osebo (za Emo nisva plačala nič), preveč mamljiva. Tako je bilo to to od ogleda Motovuna. Do tedaj sem še vedno čakala na tisto nekaj, kar bi me prepričalo, očaralo, potrdilo moja pričakovanja, a tega enostavno nisem videla ali občutila tako kot npr. v Balah že po nekaj korakih. Mislim, da je bila za to kriva tudi vročina in posledično nejevolja v naši družini ter želja po čimprejšnji vrnitvi na hladno.

Ko smo se spustili nazaj do postaje, kjer nas je odložil avtobus, smo si odpočili v senci in pokukali še na tamkajšnje pokopališče, nato pa je naš prevoz že prispel. Tačas sem izkoristila še za nekaj posnetkov Motovuna iz perspektive, ki sem jo ob prihodu zgrešila, še najlepše pa je to mesto izgledalo, ko smo ga zapuščali po drugi poti – po cesti proti Karojbi, Trvižu (ki je še eno na gričku ležeče naselje kraških hišic s cerkvico na sredini) in nenazadnje Pazinu. Mislim, da imam v spominu največ predstav o tem mestu prav s fotografij, ki sem jih videla na internetu in so morale biti posnete od tam.

turiste v mesto od parkirišča vozi avtobus za 20 kun na osebo za povratno vozovnico

Mogoče bom mesto obiskala še kdaj v bolj znosnih vremenskih razmerah in se mi bo takrat zdelo drugačno in lepše, sem pa že zdaj vesela, da smo ga obiskali, saj je bila Emi všeč vožnja z avtobusom (počutili smo se res kot pravi turisti :)), jaz sem kupila svojo malo hišico in uživala v lepem razgledu na pokrajino, ki mora biti še posebej razgibana zjutraj ali zvečer. Edino Bojan je užival malo manj, ker si je želel čimprej priti do cilja in se ohladiti v morju. 🙂

Save

Save

Save

Save

Komentarji

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published.