Na Ptuju sva z Emo imeli opravek in tako se nama je ponudila priložnost za odličen izlet. Odpravili sva se med tednom popoldne, takoj po vrtcu in do Ptuja potrebovali okoli 50 minut. Izognili sva se gneči in plačilu parkirnine, ki je obvezno med tednom do 16. ure. 🙂
Parkirali sva pred Ptujsko kletjo, na Vinarskem trgu, kjer sva opravili nakup, nato pa sva se kar od tam podali v mesto. Zavili sva desno v tlakovano ulico, Ulico heroja Lacka. Po nekaj korakih sva že bili na Mestnem trgu, kjer sva opazili slaščičarno oz. sladko kavarno Teta Frida in obema so se seveda zasvetile oči, a sem vztrajala, da greva najprej na grad, nazajgrede pa se bova ustavili tukaj in se posladkali. Na Mestnem trgu se sicer nahaja občina, ljudska univerza in prav na sredini trga kip sv. Florjana, trenutno pa je bila tam tudi razstava na prostem.
Pot sva nadaljevali po Murkovi ulici mimo Mestnega gledališča Ptuj in prišli na Slovenski trg, ki sva ga prečkali in zavili v Grajsko ulico, od koder se je pot začela nekoliko bolj vzpenjati proti gradu. Med hojo po tej ulici sem imela občutek, da sva se vrnili v času: tlakovana ozka uličica, stare stavbe, visoki, obrabljeni in poraščeni zidovi, zanimivi žlebovi in za piko na i še zelo star clio, ki je bil parkiran tam verjetno že kar nekaj časa. 🙂
Prišli sva do lesenih pokritih stopnic in kmalu sva že lahko opazovali strehe stavb pod sabo. Še nekaj korakov po nekoliko zdelani potki, ki se vije mimo visokih dreves na eni in še višjega obzidja na drugi strani, in že sva se začeli vzpeljati po zadnjih stopnicah pred vrhom. Nato se je potka priključila tisti, ki vodi na grad iz drugega konca mesta, obe skupaj pa vodita proti grajskim vratom. Waw, to pa je bilo nekaj za Emo. Zdaj si še toliko raje umije zobe tako, da na njeno grajsko dvorišče (usta) pride krtačka služabnica. 🙂
Zakorakali sva na grajsko dvorišče in se pogovarjali, kako je verjetno nekoč tukaj živela kraljica s služabniki in vitezi in kako so nekoč ta grajska vrata, skozi katera sva vstopili, varovali grajski stražarji.
Sama sem komaj čakala, da prideva do obzidja, od koder se ponuja prečudovit razgled na Ptuj in daljno okolico. Sonce in oblaki so poskrbeli za dodaten efekt, ko so skozi luknje v oblakih spustili snove sončnih žarkov. Bilo je res krasno in žal mi je samo, da sem lahko fotografirala le s fotoaparatom na telefonu, ki je že ful bogi.
No, tudi Emi je vzelo sapo, ko je pogledala dol. Potem je še malo raziskovala grajsko dvorišče, vmes pa sva si privoščili sendvič, saj sva šli vendarle na izlet in se spodobi imeti s seboj nahrbtnik s pijačo in okrepčilom, ane? 😉
Ura v zvoniku je odbila pet in prijazna uslužbenka gradu naju je prišla opozoriti, da grad zapirajo in naju pospremila do izhoda. Z gradu se je istočasno odpravljala skupina francoskih turistov, ki so se začeli pogovarjati z Emo, ki se jim je itak samo smehljala. 🙂
Po isti poti sva se vrnili v mesto, nato pa na Slovenskem trgu zavili levo mimo cerkve sv. Jurija. Tam nisem bila prepričana, ali bova prišli nazaj k teti Fridi, zato sem gospo, ki je sedela na klopci, vprašala za smer. Pa mi je samo odkimala in povedala, da tudi onadva (v bližini je bil še njen mož) nista od tu. Takoj sem vedela, da res ne in da morata biti Gorenjca. Res sta bila in to z Bleda, torej zelo blizu nas! 🙂 Počutila sem se tako, kot ko v tujini srečaš kakšnega Slovenca, haha! 😀
Vseeno sva našli pot nazaj do Mestnega trga, čeprav moram priznati, da Ptuja res ne poznam, za kar mi je zelo žal, saj se mi zdi tako simpatično in ljubko mesto, da se lahko primerja že kar s Piranom in Mariborom, meni zelo ljubima mestoma.
Pri teti Fridi sva morali najprej na wc, do katerega sva prišli mimo vitrine s sladkimi dobrotami in kar pozabila sem, kako zelo me tišči lulat! 😀 Joj, ta cukr! Vseeno sva šli na wc in opazili zanimiv prostor – otroško igralnico, ki pa ni zgledala kot pač še ena igralnica za otroke. Hitro sva odtočili, umili roke, ki so bile od vsega raziskovanja gradu že kar pošteno umazane, in seveda pomolili nos v igralnico.
Waw, bila sem res prijetno presenečena! Igralnica je prostorna, na stenah so luštne poslikave, sicer pa je vse skupaj raj za otroke, saj v njen najdejo vlak, ladjo, hišico z likalno desko, stojalom za perilo, pralni stroj, prodajalno sladkarij, po tleh pa so na enem delu tudi blazine in tobogan, kjer je prostor nekoliko zatemnjen in lučki na stropu na tla mečeta zeleno, rdečo in modro svetlobo, ki ustvarja zanimive efekte. Skratka, noro! Tudi Ema je bila itak navdušena in pozabila je celo na sladoled! 🙂 Pustila sem ji, da se igra, raziskuje in uživa, jaz pa sem medtem pokukala v meni s ponudbo in bila tudi nad predstavitvijo njihovih slaščic in opisa filozofije ter priprave prijetno presenečena, saj je bilo vse opisano zelo drugače in izvirno, kar mi je vedno všeč.
Ura je tekla in komaj sem prepričala mojo raziskovalko, da morava počasi iti, sploh ker sem vedela, da se bova obe želeli ustaviti pri vitrini in izbrati nekaj sladkega. Jaz sem si privoščila tortico, Ema pa kepico jagodnega sladoleda in oboje je bilo res okusno.
Vreme je tudi zdržalo, čeprav je bilo nekoliko hladno in so začele padati prve kapljice. Vrnili sva se do avta in se odpeljali domov, polni novih vtisov in sklenili sva, da si še kdaj načrtno vzameva čas za obisk tega čudovitega mesteca. 🙂