Ideja za izlet: Slovenska Bistrica

Ideja za izlet: Slovenska Bistrica

V Slovenski Bistrici smo imeli opravek, ki se je spontano razvil v večurno spoznavanje tega kraja med Celjem in Mariborom. Bila sem sama z otrokoma in želela sem ju peljati na sladoled, a ga v tem letnem času niso več prodajali, zato smo se najprej peljali skozi celo Bistrico, obrnili in opazili smerokaz za grad. Ker mojo princesko ta tematika zelo zanima, sem brez pomislekov zavila desno in parkirala pred gradom. Tineta sem dala v voziček, Ema je s pričakovanjem hodila proti gradu (mimogrede: trenutno je sprehajanje z otrokoma idealno, ker je Tine še zadovoljen v vozičku, Ema pa hodi skoraj tako hitro kot odrasli :)). Prišli smo na grajsko dvorišče, kjer je ob vikendih tržnica. Ogledali smo si grad od zunaj in čez kamnit most vstopili na dvorišče znotraj gradu. Ema je želela videti notranjost, zato smo plačali vstopnino (3 evre) in s prijazno gospo, ki nas je vodila po gradu, odšli proti dvigalu. Najprej smo si ogledali prvo nadstropje, potem pa še drugo. Ema je bila razočarana, ker v gradu ni več originalnega pohištva in kraljevih oblek, nakita, posod in podobnega, saj so vse pokradli. Grajske sobane tako krasijo freske in različne zbirke, od zbirke mineralov in fosilov do zbirke svetil, punčk s celega sveta in spominske sobe Antona Ingoliča. Ogledali smo si tudi poročno dvorano, saj se je na gradu Slovenska Bistrica možno tudi poročiti.

grajsko dvorišče
v gradu je možno videti polno fresk

Grad je zanimiv za obisk tudi z majhnimi otroki, saj mi je prijazna gospa, ki nas je vodila po gradu, pomagala pri dvigovanju vozička, Eme, ko sem jaz držala Tineta, in Tineta, ko sem držala Emo, da je gledala skozi okna ali da je bolje videla razstavljene predmete. Všeč mi je bilo tudi, da je razlago prilagodila tako, da je tudi Ema razumela osnovne podatke o gradu, čeprav mislim, da smo ji življenje kraljev in kraljic skozi pravljična pripovedovanja naslikali malo drugače od resničnih zgodovinskih dogodkov.

gospa, ki nas je vodila po gradu, mi je pomagala dvigovati otroka, tako da sem z lahkoto shendlala oba in še voziček 🙂
kuku skozi majhno grajsko okno

Po ogledu gradu smo šli čez cesto in se sprehodili skozi grajski park. No, park mu sama niti ne bi rekla, bolj sem ga doživela kot grajski drevored. In to drevored, ki me je res prevzel s svojo čudovito podobo v toplih jesenskih barvah! Na koncu drevoreda je osnovna šola z otroških igriščem, kjer smo se gugali, nazajgrede pa sta se otroka zabavala z valjanjem po šumečih odpadlih drevesnih listih, Tine pa še s plazenjem po travi in raziskovanjem vej, vejic, listov in tudi kakšnega odpadka. Tukaj sta res uživala in ta jesenski dan je bil kljub vetru res čudovit ter še precej topel za konec oktobra.

grajski drevored v oktobru
grajski park v Slovenski Bistrici
saj je igrišče fajn, ampak čez listje ga ni 🙂
v parku na peščenih tleh je možno risati s palico 🙂
kar počne sestrica, mora tudi bratec 🙂

Po sprehodu skozi grajski park oziroma drevored smo šli peš še skozi mesto do obljubljene tortice. Privoščili smo si tortico in sladoled in poleg okusnih sladkih pregreh mi je bilo najbolj všeč dejstvo, da sem dejansko lahko uživala v sladkanju. V kavarni Cappuccino imajo namreč otroški kotiček, kjer sta se otroka počutila zelo domače. Tine je z veseljem plezal po stopničkah in se spuščal po klančini ter se gugal na lesenem jelenčku, Ema se je spoprijateljila z velikim plišastim psom. Sploh v jesenskih in zimskih dneh je tak kotiček zlata vreden!

otroški kotiček v kavarni v Slovenski Bistrici
zaradi otroškega kotička se tudi starši lahko v miru posladkamo 😉

V Slovensko Bistrico se bomo gotovo še vrnili in raziskali, kaj zanimivega še ponuja.

Obiskali pa smo tudi Ptuj.

Komentarji