Bojan je domov prinesel komplet za igranje namiznega tenisa. V njem je bilo 6 oranžnih žogic, ki so bile Emi takoj zelo všeč. Če je imela na voljo samo žogico, jo je skušala stlačiti v usta. Ponudila in pokazala sem ji še druge možnosti igranja z žogicami. Uporabili sva papirnat tulec, silikonski pekač za cakepopse, prazne plastične in kovinske posodice, prazno plastenko. Vse sem položila na preprogo v dnevni sobi in čakala, da Ema sama začne po svoje raziskovati ponujene predmete.
Žogice so ravno prav velike, da lepo sedejo v pekač za cakepopse. Rada jih je zlagala v posodice in stresala ven pa potem spet pospravljala noter.
Skupaj sva ugotovili celo, da lahko žogico za pink ponk spraviva v prazno 3-litrsko plastenko od soka, če uporabiva malo sile. Dobiti žogico ven pa ni bil tako enostavno. To je predstavljalo izziv tudi zame! Najprej se s tem niti nisem ubadala, saj Emi nikoli “ne težim”, če počne kaj takega, kar ni ok, ampak to samo zaradi tega, ker se odraslim ne zdi ok, v bistvu pa ni nič takega. Kot npr. tole z žogico v plastenki. Mikalo me je, da bi ji jo vzela, ker pač žogic ne moreva dobiti ven in tako jih niti ne bova dajali noter in stvar bo rešena. No, pa sem ji pustila, ker ne bi bilo konec sveta, tudi če bi vse žogice končale v plastenki. Ponavadi stvari rešujem tako, da bi v tem primeru plastenko pač prerezala, spravila žogice ven, plastenko pa vrgla v smeti.
Naslednji dan je bila plastenka z žogico ena izmed stvari v Eminem kotičku. Med igro z drugimi rečmi me je zamikalo, da bi preverila, ali žogica res ne gre skozi lijak. In ne, ponoči se ni skrčila. Ema je medtem stresla lesene kocke, da so ležale po tleh. Ker vem, kako rada stvari daje v lončke in jih potem jemlje ven, sem ji ponudila plastenko, saj ima dovolj veliko odprtino, da gredo kocke z lahkoto vanjo. Seveda ji je bila moja ideja takoj všeč. V plastenki so se tako znašle žogica in tri lesene kocke. Ema je prijela plastenko in jo obrnila na glavo, ker že ve, da stvari potem padejo ven. Tokrat naloga ni bila tako enostavna. Pomagala sem ji in skupaj sva na glavo obrnjeno plastenko malo pretresli, da se je kmalu vsaj ena kocka postavila tako, da je lahko šla skozi luknjo. Med stresanjem se je naenkrat žogica ujela v lijak in zasedla odprtino. In takrat sem vedela, kaj morava narediti, da jo spraviva ven! Ker sta bili v plastenki še dve leseni kocki, ki sta bili težji od žogice, sta jo med nadzorovanim stresanjem porinile ven (ravno toliko, da sem jo lahko prijela).
Se tudi vam kdaj nehote pokaže rešitev, ko se znajdete v navidezno brezizhodni situaciji, kar se tiče otroških lumparij? Ali raje poskrbite, da do njih sploh ne pride?
