Pa je le tukaj – naš mali fantek, četrti član naše družine, ki naju je spet spomnil na neprespane noči, menjanje pleničk, mini cunjice, prijeten vonj dojenčkov … Po celem tednu čakanja, ko je že kazalo, da naš dojenček prihaja, se je odločil priti zelo na hitro in ravno tako in takrat, kot sem si želela – ko je bil Bojan ob meni, ponoči, ko so vsi spali, prehitro, da bi imela čas za epiduralno. Pred odhodom v porodnišnico sredi noči sem zajokala, ker sem se zavedla, da se poslavljam od svoje edinke, ki bo zdaj zdaj postala velika sestrica, preden so v porodno sobo pokukali prvi žarki svetlobe novega dne, pa sva v naročju že držala najinega drugega otroka – sina Tineta.
Končno sva izvedela, kdo se je 9 mesecev skrival v mojem trebuhu. Občutki in sam porod so bili povsem drugačni kot prvič. Želela sem jih doživeti s polno zavednostjo, saj tako hitro minejo in jih pozabimo. Po tokratnem porodu mi je bilo poleg tega, da je z nama z dojenčkom vse ok najpomembneje to, da sem lahko normalno sedela, celo po turško že nekaj ur po porodu! 🙂 Imela sem ful več energije in bila sem bolj pozitivno naravnana kot prvič.
Prvič res ni enostavno. Partner gre kmalu domov, ti pa ostaneš sama z malim bitjecem, ki ga ne znaš niti dobro prijeti, kaj šele pristaviti k prsim in nahraniti ali previti, potolažiti, ko neutolažljivo joka. Osebje v porodnišnici pomaga po svojih močeh, a njihovi nasveti si marsikdaj nasprotujejo. In prvič sem bila popolnoma izgubljena. V temi. Sama. Doma sva se z možem znašla pred največjo preizkušnjo do takrat – oba sva bila nova v tem, oba nevedna, neizkušena, oba sva se lovila. Nisva si znala priti naproti in si pomagati. Mislila sem, da se bo najina pot tu kar končala.
A se zaradi najine vztrajnosti, pomoči staršev, ki so prepoznali stisko, predvsem pa najine ljubezni ni. Vse skupaj nama danes pride zelo prav. Kot starša malemu dečku sva povsem drugi osebi. Stojiva si ob strani, pomagava si, sodelujeva. Prvi dnevi po porodu so bili super – počutila sem se neprimerno bolje kot prvič, imela sem super cimro, lahko sem sedela, dojenje je steklo, nisem se obremenjevala zaradi vsake besede babic, zaupala sem si, bila sem bolj mirna.
Pričakovala sem, da bo šlo tako naprej, a se je zgodba precej obrnila. Ema je bratca navdušeno in ljubeče sprejela, bila pa je žalostna, ker sem ostala v porodnišnici in me je naslednje dni precej ignorirala. Vem, da ji je bilo hudo in težko, čeprav so se vsi ostali zelo trudili, da bi ji bilo tačas lepo – a ji nisem mogla pomagati. Ko sva s Tinetom prišla domov, se je kriza le še stopnjevala in z možem sva vsak večer po več ur bila ob njej, ko je imela »izpade«. Tudi ti so posledica čustev, ki jim ni kos – vse to vem, a ji ne znam dovolj učinkovito pomagati. In zato mi je zelo hudo.
Dojenje nama sicer gre, a me seveda vse boli – bradavice in cele dojke. Sploh ne vem, kako in kdaj se mi je pojavil še mastitis, a se mi je. Tako že 2 tedna okrevam od poroda, ki je bil toliko lažji in hitrejši od prvega, da kaj takega res nisem pričakovala. Cel dan skušam čimveč počivati, tudi ujeti kakšno urico spanja, saj sem očitno prav zaradi pomanjkanja tega več dni trpela za hudim glavobolom in kazalo je, da bom morala ponovno na urgenco. Medtem skušam biti še z Emo, da se vsa situacija ne poslabša, vendar na kavču ne morem početi ful veliko njej zanimivih stvari. Tudi dojenčka ni tako enostavno odložiti ali dati komu drugemu v naročje, saj se hitro zbudi, če ne čuti bližine človeka, ob joku pa ga večinoma potolaži le dojka.
A kljub vsemu je bil pretekli teden najbolj srečen teden v mojem življenju, odkar imam družino. Bojan je bil doma in to v pravem pomenu besede – ob meni in ob svojih otrocih. Prisoten. 100 % tukaj. Videl in slišal je mojo in Emino stisko in se vedno znova odzval tako, kot sva takrat rabili. Na čase sem imela občutek, da je ob meni moja mami, ki me res dobro pozna in ve, kaj potrebujem. Tudi za vsa opravila po stanovanju je poskrbel. Bil je popolnoma druga oseba kot po rojstvu Eme. Poslušal me je, ko sem jokala in to ni bilo le parkrat. Potolažil me je natanko tako, da sem se počutila res ljubljeno. Z Emo je ravnal tako ljubeče, kot lahko verjetno le malokateri oče. Vedno znova me prepriča, da sem za svoje otroke izbrala najboljšega atija, kar bi jih lahko. In vedno znova se zavem, da boljšega moža zame ni. In najlepši trenutek tistega tedna je bil, ko sta tudi Bojan in Ema prišla k nama na kavč in vsi štirje skupaj smo samo bili – stisnjeni, mirni in srečni. In čeprav v teh dneh nimam vsega, kar sem si želela, imam prav vse kar potrebujem – svojo družinico.