Med naborom objav je tudi nekaj takih, ki jih nisem nikoli objavila. Za nekatere niti ne vem razloga, zakaj jih nisem, nekatere sem pa očitno zgrešila. Taka je tudi ta, ki je že pripravljena in napisana skoraj do konca. Čeprav sem jo napisala lansko jesen, se mi zdi super in prepričana sem bila, da sem jo objavila, zato jo objavljam zdaj, z enoletno zamudo. Bolje pozno kot nikoli, baje. 🙂
Objavo sem začela pisati ravno pred enim letom, ko je bila Ema stara 16 mesecev. Napisala sem tole:
Odkar se je Ema prvič spoznala s plastelinom, ko sploh ni vedela, kaj naj počne z njim, sem opazila ogromno razliko. Z njim se zdaj pravzaprav res igra. Najraje vanj pritiska prste, odtrga kak košček, občasno pa jo še zamika, da bi ga nesla v usta.
Skladno z barvno paleto jeseni sem se odločila, da ji bom tokrat ponudila plastelin v rumenih, rdečih, oranžnih in rjavih odtenkih. Na sprehodu sva opazovali liste v teh barvah in plodove različnih dreves ali grmov ob poti, ki so ležali na tleh. To so bili kostanj, orehi, želod. Nekaj sva jih nabrali in odnesli domov.
Želela sem, da pod prstki začuti mehkobo plastelina in trdoto plodov. Da bi začutila še različne teksture, sem v kuhinji poiskala še nekaj materiala: testenine, bučnice, čičeriko.
JESENSKI PLASTELIN:
Plastelin sem izdelala po tem receptu.
Barvila za plastelin, ki sem jih uporabila:
– mleta rdeča paprika
– mleti cimet
– kakav v prahu
– kurkuma
– rdeče barvilo za živila.
Dodatki za igro z jesenskim plastelinom:
– divji kostanj
– orehove lupine
– želod
– testenine
– čičerika
– bučna semena.
Potek:
Po receptu sem pripravila osnovni plastelin.
Osnovni plastelin sem razdelila na 5 kosov in jih postavila na mizico pred Emo. Prinesla sem tudi kozarce z barvili, ki jo tedaj niso prav nič zanimali, saj je imela dovolj dela z vtikanjem prstov v mehko maso.
Skupaj sva kose osnovnega plastelina obarvali: na vsak kos sva dali nekaj izbranega barvila in ga vgnetli vanj, da se je obarval. Pri tem se ji je zdelo zelo dobro, če je lahko sama zajela nekaj kakava ali rdeče paprike iz kozarčka.
Potem sem ji poleg obarvanih kepic plastelina na mizico ponudila še posodice z dodatki. Nato sem opazovala, kaj bo storila.
Plastelina različnih barv ni mešala med sabo. V posamezne kepice je pritiskala dodatke, ki si jih je izbrala iz ponudbe na mizi.
Objava se je tukaj na sredi stavka končala, jaz pa je zdaj ne želim nadaljevati le zato, da bi dobila smiseln zaključek, saj se iskreno povedano, res ne spomnim, kako točno se je igra z jesenskim plastelinom odvila. Vesela sem, da sem napisala in fotografirala vsaj to, kar sem, saj je izredno zanimivo gledati nekaj za celo leto nazaj. To sicer niti ni tako dolga doba, a če si star dobri dve leti, je to polovica tvojega življenja! 🙂 Ema je bila takrat res še taka mala pikica, ki je s temi svojimi malimi prstki brskala po plastelinu in mi kravžljala živčke, ko je želela sama stresti rdečo papriko na plastelin, pri čemer ni imela mere. 🙂 Prav vesela sem, da pišem tale blog, na katerem lahko beležim malenkosti, ki so zame kot mamico pomembne, se čudim napredku, ki ga otrok doseže v enem letu, in obujam spomine na razne dogodivščin, ki sva jih doživeli skupaj. <3