Tako kot imamo odrasli kdaj slab dan, ga imajo tudi otroci in ne želijo v vrtec. Eno je seveda jok ob uvajanju v vrtec, drugo pa je, ko malček joka ob prihodu v vrtec.
Pridejo obdobja, ko že vemo, kaj nas tudi to jutro čaka, ko bomo prišli do vrtca – jok, objemanje, prošnje, naj ostanemo z njim, stegovanje ročic proti nam, vzgojiteljico, ki našega nemirnega malčka skuša potolažiti in seveda naš cmok v grlu in solzne oči. Mi je povsem poznano – tudi Ema je namreč imela v skoraj dveh letih, odkar obiskuje vrtec, taka obdobja. In kako sva jih rešili?
Pomahali sva si
Ko je bila stara približno leto in pol, sva imeli navado, da se skupaj v vrtčevski garderobi preobujeva, nato pa skoči k meni v naročje in skupaj zapojeva pesmico. Tudi če sva bili še tako pozni, sem poskrbela za tistih nekaj minutk, ker so nama obema dale ogromno. To je bilo dodatno crkljanje, dodatna nežnost, bližina in zavedanje, da je vse ok. Da sva skupaj, da se imava radi, da se zdaj nekaj uric ne bova videli, nato pa bova spet skupaj.
Potem sem jo pospremila do vrat igralnice, kjer sva se poslovili in predala sem jo vzgojiteljici. Tudi če je jokala, sem poslavljanje končala na hitro in čimbolj podobno kot vsak dan, saj se tolaženje in zavlačevanje ni izkazalo za dobro. Namesto tega sva si raje vedno pomahali skozi okno, mimo katerega sem šla do parkirišča. Vzgojiteljice so bile tako prijazne, da so jo, ko še niti ni dobro hodila, nesle k oknu in vedno počakale, da sem prišla okoli, da sem ji lahko pomahala. To je bilo res tisto zadnje slovo, ki ji je dalo vedeti, da za nekaj časa odhajam in bo skupaj z vrstniki in vzgojitelji, nato pa se vrnem ponjo.
Ona se je poslavljala od mene, ne jaz od nje
Ko je začela obiskovati drug vrtec, okno igralnice ni bilo postavljeno tako, da bi ji lahko pomahala, zato sva se poslovili pri vratih. To se je včasih lahko zavleklo, ker me je potegnila nazaj k sebi in se želela še crkljati in mi dati še par poljubčkov. Seveda nisem imela nič proti, a opazila sem, da to počne, ker jo malo grabi panika, da bom vsak trenutek odšla. Najprej sem to reševala tako, da sem ji zagotavljala, da pridem ponjo, ko se zbudi, da jo imam rada, da se bo imela lepo tačas, ko ne bova skupaj itd. Potem pa sem obrnila zgodbo: jaz sem prosila njo, če mi da še en poljubček, da bom jaz lahko zdržala brez nje (ne ona brez mene). Jaz sem jo prosila, če grem lahko z njo do vrat in če me lahko še malo objame. Zdelo se ji je ful dobro, da je bila ona tista, ki je zapuščala mene in ne obratno. Včasih mi je prav frajersko pomahala in rekla: »Ja, ja, kl pejt, mami.« 🙂
Zdi se mi pomembno, da poskušamo razumeti otroka in njegovo stisko in mu jo čimbolj olajšati. Včasih malo traja, da ugotovimo, kako bi mu lahko najbolj pomagali. Vedno znova je treba pogruntati kaj novega, ane? 🙂 Nekaj časa potem to deluje, nato pa se situacija spet lahko obrne in iskati moramo nove načine, ki bi nam (in našemu malčku) olajšali vsakdanje izzive.
Deja