Ko sem obiskovala materinsko šolo, sem si najbolj od vsega zapomnila pripoved zobozdravnice, ki je povedala, da so pri njih doma dudo opustili tako, da so jo preprosto začeli rezati – in sčasoma je je enostavno zmanjkalo.
Očitno mi je to ostalo v spominu zato, ker mi je dejansko nasvet prišel zelo prav. Naša Ema je namreč na začetku kar tri mesece zavračala dudo in je rekla, da ga čez mojo dojko ni :), potem pa se je dude tako navadila, da ji je seveda ni bilo možno kar tako vzeti.
Da bo vseeno počasi čas za to, sva z možem začela razmišljati malo pred njenim drugim rojstnim dnem. Kar odločila sem se, da bo do takrat že brez in imeli smo ravno nekaj tednov časa.
Tako sva dudo najprej prebodla s šivanko, a tega ni niti opazila. Naslednji dan sva luknjo povečala in mislim, da je to že zaznala. Nato sva na nekaj dni na skrivaj povečevala luknjo, rezala dudo in Emi rekla, da je pač začela razpadati, kot vse stvari na svetu, ki jih pač dolgo uporabljamo. Ker so v naši bližini grajske razvaline in jo je zanimala tudi ta tema, sem pogovor navezala na razpadanje, takšno ali drugačno. S to razlago je bila zadovoljna.
Res se mi zdi super, da dudo otrok še vedno ima, samo ni več enaka in sčasoma je ne more več držati v ustih. Tako ni treba »kriviti« nikogar, da je odnesel dudo, ampak se malček v nekaj tednih spontano in postopno poslovi od nje. Lahko jo ima še vedno, recimo jo drži v roki ali jo ima v žepu. Pri nas se je ta metoda več kot odlično obnesla in jo zelo priporočam! Zdi se mi tudi, da smo ujeli dober čas – mislim, da smo bili vsi trije pripravljeni na ta korak. Nekaj časa sem namreč odlašala tudi zato, ker sem vedela, da se nam obetajo dolge noči, če ji dudo vzameva kar tako. Na ta način pa je šlo lepo, gladko skozi in okoli drugega rojstnega dne je bilo cuclja tako malo, da ga je lahko držala le še z zobmi, kar pa ni najbolj udoben položaj, zato je duda počasi ni več mikala in smo se od nje poslovili za vedno.