Na Facebook strani Kuhartnica že dlje časa obljubljam objavo o naši prehrani, ki se je v zadnjem času spremenila. Zaradi Eminih zdravstvenih težav smo izločili nekaj živil – v grobem bi jo lahko poimenovala prehrana brez sladkorja ali kar zdrava prehrana.
Izločili smo navadno belo moko, bel riž, navadno mleko. Predvsem pa sladkor. Voljo za to, da sama po vsakem kosilu ne bi pojedla kosa torte ali par koščkov peciva ali nekaj piškotkov, sem zbirala in zbirala. In nikoli zbrala. Če si mi dal na krožnik omamno dišeče slaščice, se jim nisem zmogla upreti. V njihovem okusu in vonju sem neznansko uživala in vsaj nekaj mislim, da je gotovo – sproščali so se mi hormoni sreče! 🙂
Ves čas, več let pa sem bila utrujena, zaspana (ne glede na količino spanja), brez energije. Kolikokrat sem si že zjutraj želela samo, da bi bil čimprej večer in bi šla lahko nazaj spat! Kolikokrat sem v avtu znižala temperaturo in sama sebe silila, naj imam odprte oči, ker če ne drugega, imam v avtu otroka! Kolikokrat mi ni bilo do ničesar, ker sem bila povsem brezvoljna in kot cunja. In imela sem težave z glivicami na nohtih, zaradi katerih sem jemala močne tablete. Tudi ponavljajoča vaginalna vnetja so bila stalnica.
Šla sem k zdravniku, normalno. Vse ok – kri, ščitnica, hormoni, splošno zdravje. Pri ginekologinji sem dobivala recepte za Canesten in vaginalete, pri dermatologu močne tablete za glivice na nohtih na nogah. Joj in kako to zgleda nagravžno! Poskusila sem še z nekaj alternativnimi metodami, vse skupaj je pomagalo delno ali začasno, vsi pa so si bili enotni – spremenite prehrano in način življenja.
Ja, lažje reči kot storiti. Nekaj sladkega po kosilu mi je bilo tako samoumevno kot zvečer umivanje zob ali brisanje riti, ko greš na wc. Niti pomislila nisem, da mi to dejansko lahko tako škoduje. Saj vendar nisem uživala najcenejših, najbolj umetnih sladkarij, ki kar tekmujejo med sabo, katera vsebuje več aditivov, umetnih barvil, ojačevalcev okusa in podobnega sranja! Jedla sem domače tortice, spečene z ljubeznijo. Jedla sem okusno taščino pecivo, in res peče dobro! Jedla sem piškote svoje mame, ki bi lahko odprla pekarno, tako obvlada! Vse domače, poznane sestavine, sveže.
A to, da sem začela jesti več sadja in zelenjave, sem že povedala? Kaj pa to, da sem oboje začela jesti šele pred približno 13 leti, torej nekje v srednji šoli? Ja, prej nisem jedla ne sadja ne zelenjave. To pomeni nič od tega, ne da sem se zmrdovala nad solato! 🙂 Ne bom o tem, kako močno so me vsi skušali prepričati v to, da je to zdravo in koristno za moje telo (ane, mami in ati? ;)).
Torej, če jem sadje in zelenjavo – koristna živila, ki jih prej nisem – in domače sladke dobrote, kako bi potem lahko bil vzrok v tem?
Pa je vseeno vse kazalo na to in ko smo izvedeli, da naj bi Emin dermatitis bil povezan s presežkom glivic (ki obožujejo sladkor vsaj tako kot jaz), pa sem le dojela – sladkor mora stran! Najprej pri otroku, ker mu škoduje, ker se bolezen lahko zelo poslabša in se bo spraskala do krvi, česar se močno bojim, prav tako pa tudi pri meni. Tisti trenutek sem se sama pri sebi odločila, da je le napočil čas tudi zame. Naredila bom to za Emo in zase – pridružila se ji bom pri tej »protiglivični« dieti, torej bova živeli življenje brez sladkorja.
Zdaj tako ne jeva veliko sladkega že skoraj 3 mesece. Ker v vrtcu še vedno je enako kot prej, dieta ne more biti 100 %, zato ji sploh zdaj poleti nisva odrekla sadja, čeprav je tudi to sladko. Moj cilj pa je bil predvsem zmanjšati količino navadnega sladkorja, pustila pa sem si sadje, predvsem banane, s katerimi sladim vse možno.
In kakšno je stanje po 3 mesecih? Emini izpuščaji so zelo malo vidni (res pa je, da pri tej bolezni nihajo, zato ne morem reči, ali je to od prehrane ali bi bilo tudi sicer tako, poleg tega pa se poleti, ko koža ni tako izsušena kot pozimi zaradi kurjave, stanje izboljša). Pri sebi pa sem opazila ful veliko razliko v počutju! Zjutraj precej lažje vstanem in imam več energije kot prej, nisem ves čas utrujena in ne počutim se kot cunja! Waaa! Svetovno! Res sem navdušena in vsakdanja opravila lažje opravljam kot prej. Življenje brez sladkorja je lažje kot življenje z njim!
Kaj konkretno se je spremenilo, odkar uživam precej manj sladkorja kot prej:
- imam več energije
- lažje se zbudim in vstanem
- nisem ves čas zaspana in utrujena
- v tem času še nisem imela vaginalnega vnetja
- počutim se na splošno bolje
- odkrila sem nove okuse, živila in kombinacije živil, ki jih sicer verjetno ne bi
- spremenil se mi je okus – zdaj precej bolj okusim sladke jedi ali živila kot prej (npr. sadje se mi zdi ful bolj sladko in ko pri možu, ko še vedno kdaj kupi navaden sladoled, poskusim en »pajsek«, se čudim, kako je sladek, pa tega prej nisem opazila)
Najbolje pri vsem je seveda izboljšanje počutja! Ves čas je še vedno potrebna volja in vztrajnost, da rečem ne slaščicam, je pa res, da mi je v pomoč prav sprememba okusa! Neverjetno, da se res spremeni! Očitno si brbončice opomorejo od vsega cukra, ki je prej dnevno tekel čez njih, in postanejo bolj občutljive.
Moja pečica je precej manj v uporabi, za posladek pa si večinoma, ko res ne zdržim, privoščim jogurt s sadjem in domačimi misliji. To je moja zelo ljuba jed! In kar nekako gre. Sem se navadila, Ema sploh ne komplicira, ker enostavno ve (vse sem ji razložila na njeni starosti primeren način), zelo je odgovorna (npr. v restavraciji zavrne liziko, ki jih ponekod še vedno tako zvesto zastonj talajo otrokom! :///), sem pa seveda tudi zanjo poiskala alternative (npr. domače sladoledne lučke). K sreči je navdušena nad njimi in res nimamo problemov, res je pa tudi, da itak že prej ni bila navajena doma dobivati sladkarij (razen kakšnih domačih peciv, ostale tipične otroške sladkarije pa čakajo na svojo usodo v škatli ali grejo direktno v smeti).
Za zdaj nama gre, vztrajava in imava namen tako tudi nadaljevati. Pride dan, trenutek, ko mi vse dol pade in bi si privoščila samo en košček čokolade recimo (a to potem ni nikoli samo en košček, vemo ane? :)). Res mi je v motivacijo 100x boljše počutje, pomaga mi tudi, če si grem po kosilu umiti zobe in okus znevtraliziram na tak način (ne nekaj sladkega čez slano kosilo), kupila sem si tudi nekaj alternativ (npr. s stevio slajeno čokolado) za hude primere, ni ga pa čez odločitev, preprosto odločitev, da rečeš ne. Sam sebi oz. tistim glaskom, ki te nagovarjajo, da bi se samo malo prekršil. Samo danes. NE! Ker potem bom na istem kot prej – izžeta, brezvoljna in podrejena cukru.
Vesela bom feedbacka o tej pereči temi, tvojih vprašanj ali osebnih izkušenj, če si že stopila na to manj sladko pot. Predvsem pa ti tole ponujam kot razmislek, kot osebno izkušnjo in kot motivacijo, če že nekaj časa zbiraš voljo za ta korak, pa te sladkor drži v primežu.
Srečno,
Deja