Mak – in moja duša spet poje. Kaj pa tebe očara?

Mak – in moja duša spet poje. Kaj pa tebe očara?

Mak, ta skromna, a tako očarljiva cvetlica, me je že nekaj časa klicala bliže. Videvala sem jo ob cestah in vsakič sem si rekla, da res moram najti čas in se s fotoaparatom odpraviti na sprehod. Pa mi je le uspelo, ujela sem mak v zadnjih izdihljajih, preden se za eno leto poslovi.

Emo sem oddala v vrtec in se peljala po običajni poti ter iskala primeren prostor za parkirati. Ni ga bilo in tako sem zavila v vzporedno dolino, ki je čisto drugačna od naše, tako neokrnjena, odmaknjena, preprosta in čudovita. Našla sem prostor za avto tik ob žitnem polju, iz katerega so kukale rdeče lepotičke.

Pol polja je bilo še v senci, čez hrib je kukalo jutranje sonce in mak se mi je prav nastavljal v vsej svoji lepoti. Obletavali so ga čmrlji, čebelice in druge žuželke, ki so nemoteno opravljale svoje delo. Mimo mene je v pol ure, kar sem fotografirala, peljalo le par avtomobilov in en lokalec na starem mopedu, sicer pa so me spremljali le ptički in zvoki bližnjega potoka ter gozda v ozadju.

Običajno imam podeželja in klorofila dovolj že doma, zato se po novo energijo odpravim v mesto – da se vse uravnoteži. Tokrat pa sem občutila pravi mir, tak, kot ga doma, na deželi, ob kupih perila in posode pač ne začutiš. Zdaj ni bilo nobenega motečega dejavnika, le pristna narava v vsej svoji veličini.

Kamorkoli sem se obrnila, me je čakal in klical nov čudovit prizor: mak, ki se šele zbuja, čebela, ki že pridno nabira cvetni prah, majhna žuželka, ki je prva našla makov cvet in jo je zmotil velik čmrlj, kapljice včerajšnjega dežja na klasju, travne bilke, ki se zaradi mokrote lesketajo v soncu …

  

Kot da ne bi bila pred nekaj dnevi na fotografskem tečaju, kjer nam je mentor večkrat omenil, naj imamo baterijo vedno polno, haha, mi je ravno tokrat začel utripati znak za prazno baterijo že takoj, ko sem prvič pritisnila na sprožilec. K sreči je zdržala toliko časa, da sem si lahko dala duška in bolj ko je prazna baterija utripala, bolj je bila moja duša polna; bolj ko sem imela čevlje blatne, bolj je bila moja notranjost čista in oprana.

Svoje notranje baterije sem napolnila tudi pred nekaj dnevi v Ljubljani, kjer je potekal praktični del tečaja. Fotografijo imam rada, a bi že brez tega moja duša pela, saj v centru našega glavnega mesta vedno začutim tisto posebno pozitivno energijo, ki veje v zraku. Med sprehajanjem po ulicah in nabrežju Ljubljanice, opazovanju ljudi, tega, kako drugačni, a hkrati enaki so, tega utripa živega mestnega jedra, vsrkavam dobro vibracijo in prav fizično, v telesu čutim, kako se mi vse spet postavi na svoje mesto.

Na tem tečaju sem izvedela veliko novega in koristnega, ker sem bila ravno v bližini, pa sem pokukala še na prireditev Mini vrtiljak, kamor sem že dolgo želela peljati Emo, a mi še ni uspelo. Tako sem se tja odpravila kar sama in srečala nekaj naših mami blogerk in drugih punc, ki jih spremljam preko interneta. Zelo sem bila presenečena in vesela, ko so me prepoznale po imenu mojega bloga! Ko namreč takole delaš od doma, nimaš ravno pogosto in veliko stika z ljudmi iz mesa in krvi. Občasno, sploh, če imam slab dan, se mi zazdi, da si vse skupaj samo domišljam, prav taka srečanja v živo, kot je bilo tudi srečanje mami blogerk, pa mi dajo potrditev, da delam dobro, pravilno in mi vlijejo motivacijo za naprej! Predvsem pa je lepo srečati »sodelavce«, s katerimi si v stiku le virtualno in jih večinoma nisi v živo videl še nikoli. In moja duša je spet zapela.  

Kaj pa očara tebe?

Imej se lepo,

Deja

Save

Komentarji

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published.