Malčki in sodobna tehnologija: če bi bilo treba, bi vse obvladali čez noč

Malčki in sodobna tehnologija: če bi bilo treba, bi vse obvladali čez noč

Nikakor nisem zagovornica risank in televizije in tega, da otrok po ure in ure ždi pred ekranom. Po drugi strani tudi ni moj namen svojemu otroku odreči vso sodobno tehnologijo, saj bi bilo to pravzaprav zelo nespametno, glede na to, da živimo v letu 2018 in je ta pač del našega vsakdana. Precej bolj pomembno se mi tako zdi biti ob otroku, ko se spoznava z njo, ga usmerjati, voditi (kar pa ne pravim, da je enostavno izvedljivo).

Dokler nisem videla na lastne oči, nisem verjela, da si zna že nekajletni otrok sam nastaviti posnetke na Youtubu. Še manjša težava je potem, ko mu odrasli nastavijo videe, priti do naslednjega. In naslednjega. In naslednjega. In kaj hitro lahko samo nekajletni mulček pride do vsebin, ki so zanj popolnoma neprimerne. Pa to niso nujno vsebine za odrasle ali kakšne zelo nasilne vsebine. Nekateri posnetki, namenjeni otrokom (!), namreč prav poneumljajo svojo publiko! (klik za primer tu in tu)

Moja hči ima zelo zelo omejen čas na računalniku in drugih napravah, izbiram pa tudi risanke, ki so po mojem mnenju primerne zanjo. Stara je namreč malo več kot 3 leta in pol in ne vidim nobene potrebe po tem, da bi pred ekranom preživela več časa, kot ga. Vem, da če bi bilo treba, bi vso tehnologijo obvladala čez noč, tako da mislim, da nič ne zamuja. Verjamem celo, da lahko čas, ki ga ne preživi pred ekranom, ampak med igro, izkoristi precej bolje. Pri nas televizija nikoli ne gori kar tako v prazno in sama se zelo redko sploh spomni, da bi jo gledala.

Ker vseeno ves čas ni z mano, nimam popolne kontrole nad tem kaj, kdaj in koliko časa gleda. Najprej sem se na to odzvala s prepovedjo. A vem, da to ni ok. Prepovedano je vendar le še slajše, ane? Namesto tega sem z njo sedla pred TV in računalnik. Poiskali sva risanke in videe na Youtubu, ki jih tudi sicer gleda. Ob nekaterih sem se zgrozila! Otrok seveda še nima filtra in ne ve, kaj je primerno in kaj ne, ve le, da ga je recimo strah. Pri hčerki sem opazila tudi določeno vedenje, za katero sem vedela, da ni pristno njeno. In zdaj mi je jasno, od kod prihaja. Iz teh neumnih posnetkov!

Zadeve sem se lotila tako, da sem torej z njo pogledala del teh vsebin in jo že vmes in na koncu spraševala, kaj ona meni o posameznih dejanjih glavnih »junakov«. Kako bi se ona počutila, če bi njej nekdo naredil to, kar je bilo prikazano. Ali njenim igračkam, našim mačkom itd.

Vem, da se stvari ne bodo spremenile čez noč, vem pa tudi, da s tem polagam v zemljo seme, ki bo zraslo in čez leta obrodilo sadove. Čez leta, ko bo moja hči najstnica, bo morda vedela, da ni vse zlato, kar se sveti. In mogoče se ji bo ob kakšni potencialni nevarnosti, ki otrokom grozi preko interneta, prižgala rdeča lučka, da nekaj ni ok.

Do vsega tega pa jo želim pripeljati tako, da bo vedela, da recimo mobitel ni samo naprava za gledanje videov, ampak je dejansko uporabna. In kaj počneva, kako skupaj uporabljava mobitel?

Mobitel uporabljava tako, da:

  • se fotografirava ali posnameva video ali samo zvok in potem gledava fotografije in posnetke oz. jih poslušava,
  • na internetu poiščeva recept za nekaj, kar kuhava ali pečeva,
  • pokličeva mamo ali ata in se z njima Ema že dolgo časa samostojno pogovarja,
  • na internetu pogledava, kdaj je odprta trgovina, knjižnica, do kdaj morava vrniti izposojene knjige, kdaj se začne predstava …
  • na internetu poiščeva dodatne informacije v zvezi z nečim, kar sva prebrali (recimo zadnjič sva iskali informacije o prezimovanju klopov. Ja, klopov! 🙂 Ne vem več, kako sva sploh prišli na to temo, ampak nisem ji znala odgovoriti, kaj počnejo klopi pozimi in sva pač skupaj poguglali in prebrali. Ti veš, kaj počnejo? ;)),
  • na internetu poiščeva dodatne informacije v zvezi z nečim, kar sva izdelali (iz revije Zmajček sva izrezali kita in Ema se je ustrašila njegovih velikih zob. Začela sem ji razlagati o tem, kako skoznje precedi vodo, ribe pa mu ostanejo v ustih in jih poje. Med pripovedovanjem sem se spomnila, da bo najbolj nazorno to lahko videla na posnetkih kitov na Youtubu.),
  • uporabiva svetilko, ko prideva domov, ko je že temno, in komaj vidiva pot od garaže do hiše, ali pa z njo posvetim v njeno grlo, ko toži, da jo peče ali boli,
  • na internetu poiščeva glasbene posnetke in jih poslušava,
  • na internetu poiščeva navodila za nekaj, kar izdelujeva.

Ravno to zadnje sva naredili pred kratkim. Med risanko, v kateri je bilo govora o plovilih, so pokazali tudi ladjico iz papirja. Navezala sem se na to in izkoristila priložnost (Emino motiviranost), da televizijo ugasnem in jo spet usmerim k drugih dejavnostim. Uspelo mi jo je navdušiti za izdelavo take ladjice iz papirja. S pomočjo mobitela sva na internetu poiskali navodila za izdelavo. Dala sem ji papir in bila sem res presenečena, ker ji je šlo branje slikovnih navodil in pregibanje papirja po njih zelo dobro od rok! Da ne bi bila razočarana nad končnim izdelkom (pri origamiju je namreč treba biti natančen, sicer izdelek ne zgleda ok ali nam ga celo ne uspe dokončati), sem ji pri tem pomagala. Izdelali sva ladjico in samoiniciativno jo je pobarvala z barvicami. V lavor sva natočili vodo in ladjica je zaplula. Pridružile so se ji še štiri, a najbolj je bila zagreta pri izdelavi prve.

mobi sva uporabili, da sva na internetu poiskali navodila za izdelavo papirnate ladjice

Itak vedno ni možno po 10 minutah risanke potem pol ure ustvarjati. Vem tudi, da se nekateri otroci bolj zamotijo s simbolično igro kot drugi, nekatere je treba bolj usmerjati, spodbujati in včasih kakšen dolg, deževen dan pač skrajšati tudi s pomočjo risank. Če pa nam vsaj občasno uspe pozornost preusmeriti iz 2D sveta nazaj v 3D in če otroku časovno in vsebinsko odmerjamo vsebine za ogled ter smo mu čim večkrat na voljo za vprašanja glede teh, pa mislim, da je vse to lahko dobra popotnica za življenje v svetu sodobne tehnologije.

Ema pa kljub vsemu že ima nekaj naprav, ki sodijo med sodobno tehnologijo: mobitel, fotoaparat in računalnik. Računalnik si lahko pogledate tukaj, mobi je odslužen pravi, prav tako fotoaparat, ki malo sicer še dela, vendar ona vidi in komentira fotografije, ki jih z njim “posname”, tudi kadar v njem ni baterij, rabi le svojo domišljijo. Prav zanimivo jo je opazovati, kako se postavi, da bo fotografirala, včasih ji ga moramo pritrditi na fotogafsko stojalo, večkrat pa moramo seveda pozirati in si potem skupaj “ogledati” fotke. 🙂

Komentarji

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published.