Najprej smo bili bolni, potem je bila karantena in zbudila sem se na prvi junijski dan, ko mi je zazvonila budilka. Prej smo imeli kar izklopljeno in 4 mesece smo spali, dokler pač smo. Priznam, da ta vmesni čas, ko je bil ves svet nekako na pavzi, sama nisem bila. Najprej obiski zdravnikov, bolnišnica, rehabilitacija (fizična in čustvena), negotovost, strah, odrezanost od sveta, vmes pa še nov projekt, ki je do takrat tekel kot po maslu, potem pa se je vse skupaj ustavilo, začelo nabirati, kopičiti in kmalu sem se spremenila v “le gospodinjo, mamo in skrbnico”. Pavzo sem morala pritisniti tudi za vse moje projekte.
Ok, to je bila nova realnost in vzela sem jo tako, kot je bila. Z otroki smo počeli marsikaj in naši dnevi so bili, sploh ko je posijalo sonce, prav fajni. O teh doživetjih in kaj vse smo počeli in kam vse smo šli (torej raziskovali bližnjo okolico doma), napišem drugič. Danes pa se posvetim mojemu odmoru: oddihu na Obali.
Po 4 mesecih sem tako močno čutila, kako imam vsega skupaj dovolj, kako ne zmorem več sama skoraj cel dan skrbeti za otroka (saj je mož skoraj normalno delal ves čas karantene), kako od konca januarja nisem imela dovolj časa zase. Čutila sem, da rabim odklop. Imam rada svojega moža in svoja otroka, ampak morala sem malo stran.
Prav čutila sem, kako si želim, da tudi mene nekdo malo pocrklja, da nekaj naredi zame, da nekdo prevzame del opravil, skrbi in odločitev in si jaz lahko malo oddahnem. In kdo me lahko bolje pockrlja kot moja mami? Nihče drug. Zato sem jo vprašala, če bi šla z mano … nekam. Pač nekam, še najraje pa na morje. Ne tisto tipično, ko si na plaži in se kopaš, zvečer pa greš malo naokoli, ampak tako spontano, raziskovalno, prav po najino.
In je rekla ja. Takoj! 🙂
Za čez nekaj tednov sem nama bukirala lušten, sodobno opremljen apartmajček v stari hiši v centru Izole. In sva šli.
Počasi, brez časovnega pritiska, brez milijon misli, če imam sabo to ali ono. Sem pozabila par stvari, pa mi jih je posodila mami, krtačko za zobe sem pa šla kupit. 😀 Prvi dan sva po enem postanku za wc in mamino kavico ter kosilu v Kortah našli apartma, razpakirali in šli raziskat bližnjo okolico s plažo vred. Moja pogumna mami je tudi zaplavala, jaz pa sem namočila samo noge. 😀 Potem sva še malo posedeli na plaži in končno imeli čas in priložnost za najin pogovor, čvek, klepet. Nato sva zavili še na sladoled in se sprehajali po uličicah starega dela Izole. Zvečer sem vklopila računalnik in se posvetila delu, saj je v apartmaju na voljo tudi internet. Kako super je, da mi sploh ni bilo treba sporočiti, da odhajam na dopust, saj sem delo vzela kar s sabo in ga opravila od tam.
Naslednji dan sva si privoščili zajtrk na terasi. To je pika na i temu apartmaju, ki ti omogoča, da sediš praktično na strehi in opazuješ življenje pod sabo, galebe, zvonik, sosedova mačka ter v daljavi tudi delček morja in vrhove jamborov jadrnic. Res neprecenljivo!
Potem sva vzeli pot pod noge in spontano nizali ideje, kam bi šli, kaj bi raziskali in doživeli. Najprej sva si šli ogledat pokopališče školjk pri Ankaranu. Gre za sipino školjk pri izlivu reke Rižane, ki je edina slovenska reka, ki od izvira do izliva teče po naši državi. Sipino sva sicer komaj našli, saj je pot do nje slabo označena. Tudi okolica je precej zanemarjena in nemikavna. Ampak ko si tam, je pa čudovito! Povsod so same školjke! Kamenčkov vmes skorajda ni, le školjke so. Presenetilo me je tudi, da lahko po njih kar prosto hodiš. Mislim, da bi morali tako naravno posebnost zaščititi, urediti za obiskovalce in ji nameniti pozornost, ki si jo nedvomno zasluži.
Res sem bila prevzeta nad količino školjk, saj jih sicer v slovenskem morju ne najdeš prav veliko. Pa koliko različnih je in kako čudovite so! Vedno znova me navduši, kako zna narava ustvariti majhne in tako popolne oblike. Po sprehodu po sipini, od koder se vidi Luka Koper, ki je čisto blizu, sva se malo usedli in brskali po tleh ter fotografirali. Takega miru, kot sem ga občutila tukaj, že dolgo nisem čutila. Prav čutila sem, kako se moje baterije polnijo.
Po obisku pokopališča školjk sva šli v Koper. V bistvu sem bila v Kopru le, ko sem na morje prišla z vlakom, tako da prav v mestu nisem bila nikoli. Pa je kar lepo, sploh staro mestno jedro.
Očarala me je prodajna galerija Re:Gallery, kjer so tako lično razstavljeni res neverjetno lepi kosi nakita, slike, čestitke, razne posode in druge unikatne umetnine. Zanimivo je bilo videti ogromne tovorne ladje, na katere so natovarjali avtomobile, ki so bili v primerjavi z njimi kot igračke.
V Kopru sva šli tudi na pico, potem pa sva se peljali v Portorož, da sva se posladkali v slaščičarni Cacao. Mislili sva tudi malo zaplavati v morju, a je bilo v vodi polno meduz in voda je bila čisto kalna. Res nevabljivo, tako da sva šli raje v Fieso.
Fieso poznam iz otroštva, ko smo tam pogosto spremljali atija, ki se je takrat potapljal. Tik preden sva se spravili do morja, je sonce prekril oblak, začelo je ful pihat in kazalo je, da bo vsak čas dež. Tako se tudi tukaj nisva kopali, premislili pa sva se tudi glede sprehoda do Pirana, saj je kazalo, da bo kmalu nevihta.
Odločili sva se, da greva raje domov in vrževa ene karte, potem pa sva po poti dobili idejo, da vseeno skočiva še v Strunjan, če greva že ravno mimo. 🙂 To je tisto, kar mi je pri mamici tako všeč: dobiva idejo in jo kar takoj realizirava. Brez razlaganja, zakaj, kako, kdaj, kje, kdo itd. Ne, enostavno narediva. Ker takoj veva, zakaj. Ker je fajn in ker vprašanje, kdaj bova spet imeli priložnost za to. 🙂
Tako sva zavili proti Strunjanu in se peljali kar naprej in naprej po cesti in prišli skoraj do konca poti, komaj obrnili in se odločili, da se povzpneva še do Strunjanskega križa, kjer je mami že bila in je bila navdušena, zato je želela, da to vidim tudi jaz. Že takoj, ko sva stopili na pot, ki se vije tik nad strmim klifnatim pobočjem, pod katerim se nahaja Mesečev zaliv, sem bila očarana nad razgledom. Potka je položna, hodili sva kakšnih 20 minut. Spet sem lahko po mili volji fotografirala, saj me ni nihče priganjal. 🙂 Oh, kakšen užitek!
Pika na i te razgledne poti in zame eden izmed najlepših trenutkov najinega izleta je bil pogled skozi luknje v lesenem stebru poleg križa, skozi katere vidimo Koper, Trst, Nanos, gradova Miramar in Devin, Gradež in na moje veliko presenečenje celo Triglav! Ja, imeli sva srečo z vremenom, da se je res videlo čisto do Julijcev!
Na poti nazaj so naju spremjali še čudoviti nebesni prizori z grozečimi temno modrimi oblaki, svetlo modrim morjem pod njimi, zelenjem v osredju in švigajočimi strelami. Še preden sva prispeli do vhodnih vrat stare hiše, v kateri je bil najin apartma, se je ulil dež. Ravno prav za malo kartanja. 🙂
Zbudili sva se v zadnji dan najinega potepa po Obali. Odločili sva se, da se to dopoldne še malo sprehodiva po Izoli. Sprehajali sva se po uličicah in si privoščili kavo in sok tik ob pristanišču, potem pa še sladoled ob bujnem drevoredu sredi mesta. Izolo sem prav tako kot Koper prej obiskala le enkrat in še to samo na hitro, tako da se skoraj ne more šteti za pravi obisk, a sem ugotovila, da mi je zelo všeč, morda še celo bolj kot Piran, ki je bil do zdaj moj favorit.
Moje baterije so za nekaj časa polne. 🙂
Polnila pa sem jih tudi takole in takole in takole. Čaz zase je pomemben in tega se vedno bolj zavedam, zato vem, da je prav, da si ga vsake toliko vzamem in na polno uživam sama oz. s tistimi, ki si jih takrat najbolj želim ob sebi. Zakaj? Zato, da se potem polna sveže energije in moči vrnem domov k svojim najdražjim in uživam z njimi.
Kako pa ti najraje nafilaš svoje baterije?