Tako, pa je za mano še eno izmed zadnjih dogodkov v nosečnosti, preden se to posebno obdobje konča s prihodom našega princa ali princeske – to je nosečniško fotografiranje. V bistvu nosečniškega fotografiranja sploh nisem imela v planu, za kar bi mi bilo zelo žal, saj že iz prve nosečnosti nimam nobenih ornk fotk. Nekaj sva se trudila z Bojanom sama doma, ampak to so res domače fotke, pri katerih je težava predvsem svetloba. Vprašanje, če bom še kdaj kot žogica in res bi bilo škoda, da na te trenutke ne bi ohranila spomina tudi v obliki profesionalnih fotografij.
Ponudila se mi je priložnost za nosečniško fotografiranje, Katja Perko iz Ohana-K photography: porodna & družinska fotografiranja je iskala nosečko, ki je že proti koncu nosečnosti in tako sva se našli. Najprej mi je opisala, kako vse skupaj poteka in potem sva se začeli usklajevati za datum. Tega sva nato že določili, pa je – res, verjeli ali ne – Katji crknil avto, ko je že bila na poti do izbrane lokacije, jaz pa ravno v kopalnici s še nerazmazanimi lisami pudra na obrazu! 🙂 Itak sem bila paf in tudi malo razočarana, ker sem imela že vse splanirano in pripravljeno, ampak v takem primeru res ni druge, kot da se stvar prestavi. Mi smo tisti dan vseeno speljali del naših načrtov in obiskali Pikin festival, ki se je odvijal blizu naše lokacije za fotografiranje.
Določili sva nov datum čez približno teden dni (ja, medtem sem upala, da me slučajno kaj ne prehiti! :D) in izkazalo se je, da je bilo tako še precej bolje, saj je celo sijalo sonce, prejšnji teden pa bi me v oblekci pošteno zeblo.
In kje je sploh potekalo moje nosečniško fotografiranje? Katja je Primorka in najprej sem mislila, da se bomo pač peljali v Novo Gorico, čeprav bi mi bilo v tem stanju to res kar malo odveč, potem pa me je potolažila, da seveda ona pride bližje. Z zanimanjem sem čakala, kaj bo predlagala in pričakovala kaj v okolici Ljubljane, s čimer bi bila že zelo zadovoljna, a Katja me je prijetno presenetila: predlagala je dvorec Gutenbuchel. Grem guglat in vidim, da je to v okolici Šoštanja, torej dobre pol ure od nas, kar je super! Poleg tega pa sem prvič slišala zanj, čeprav se peljemo skorajda mimo, ko gremo na obisk k enim prijateljem! Ha! 🙂
Veselila sem se torej novega datuma fotografiranja in za s seboj pripravila celo vrečo oblačil zase, za Bojana in Emo. Klasika. 🙂 S Katjo sva bili namreč dogovorjeni, da se bomo najprej slikali vsi skupaj, potem pa še jaz sama. Zame je rekla, da bo prinesla dolge, oprijete obleke, ki lepo poudarijo trebušček in ženske linije. Ko mi je poslala fotke oblek v predogled, sem samo gledala, ker so bile res čudovite.
Tako smo se torej na dan fotkanja najprej srečali pred dvorcem Gutenbuchel, se spoznali v živo in se napotili proti velikemu stopnišču, ki vodi do stavbe. Že stopnišče je veličastno, čeprav na žalost v slabem stanju. Enako je z okolico in dvorcem, ki propada, kar mi je vedno škoda pri takih zgradbah, ki nosijo toliko zgodovine, zgodb in potenciala. Malo je trajalo, da sem prisopihala po stopnicah in se nadihala na vrhu, potem pa smo sledili Katji, ki je šla naprej in si nagledala lokacijo. Izbrala namreč ni dvorca samega, ampak zapuščen rastlinjak za njim. Waw! Zgledal je hudo dobro in kar klical je po fotografijah.
Najprej smo se malo razgledali, se pogovarjali z Emo, ki je takoj začela klepetati s Katjo, nato pa smo začeli z družinskimi fotkami. Od vseh teh mi bo gotovo najljubši spomin na trenutke, ko je Ema tako težko čakala našega dojenčka in se pogosto pogovarjala z mojim trebuhom, vsak dan, ko sem jo oddala v vrtcu, pa ga je obvezno tudi poljubila. Tako mi res pomeni veliko, da je Katja ujela te trenutke! <3
Ema je pridno sodelovala, čeprav smo bili na začetku vsi trije še malo zadržani in nismo vedeli, kako naj se postavimo. 🙂 Osebno sem raje za objektivom kot pred, Bojanu pa sploh ni do fotkanja, še najraje se slika Ema, hehe, ampak seveda ko in kot paše njej. 🙂 No, Katji je uspelo z Emo komunicirati tako, da je pritegnila njeno pozornost, obenem pa je še obvladovala fotoaparat in s pritiskom na sprožilec v točno pravem delčku trenutka ujela našo pikico v najlepši luči. Zelo veliko mi pomenijo tudi fotografije naju dveh, saj doma fotka eden ali drug in tako nisva skupaj na skoraj nobeni fotki.
Nato sva bila na vrsti jaz in moj trebušček. Katja mi je pokazala obleki, ki jih je izbrala zame: obleka s cvetličnim vzorcem in živo rdeča obleka. OMG! Jaz in rdeča pa res nisva prijateljici! 🙂 Sem Katji kar povedala, ampak je vztrajala, da jo vsaj poskusim, pa bova videli. Začeli sva vseeno s cvetlično in počutila sem se kot pri izbiranju poročne obleke – enostavno jo moraš pomeriti, da šele dobiš pravi občutek. In res sem se v dolgi obleki, ki poudari ravno prave dele mogoče ne ravno popolnega ženskega telesa, takoj počutila dobro, elegantno, ženstveno. K sreči me je Katja tudi usmerjala pri pozah, saj mi to res ne gre najbolje od rok (in nog, hehe), pa še kakšnega ogledala nisem imela s sabo, da bi se videla, kako sploh zgledam.
Precej lažje je bilo, ko mi je Katja pokazala par fotk in ugotovila sem, da v resnici zgledam čisto drugače, kot sem se videla sama – da pravzaprav izgledam zelo dobro! 🙂
Nato je bila na vrsti še rdeča obleka. O joj, Katja, a si ti zihr? 🙂 No, sem jo oblekla in blago je bilo res udobno, prilegajoče, mehko, prijetno na otip. Temperatura v prostoru je bila tudi ravno prava, zeleno ozadje pa je kar vpilo po nečem rdečem. Tako sem malo z zadrego stopila na sredino, z rokama objela trebušček in slišala prvih nekaj klikov. Katja mi je pokazala fotko in nisem mogla verjeti svojim očem! 🙂 Bila sem si všeč. Vesela sem, da sem se uspela prepustiti, zaupati fotografinji in sebi, res pa je, da obleka naredi človeka in tako sem se avtomatsko počutila lepo in tudi seksi. Zadnje dni doma sem itak večinoma v nosečniških trenirkah, ki so ravno nasprotne temu, hehe, tako da je bilo vse tole tudi za mojo dušco, kot bi jo nekdo pobožal.
Čas mi je minil izredno hitro. Bojan in Ema sta tačas raziskovala okolico in iskala še kakšno bogomolko, eno smo namreč opazili v rastlinjaku, kar je bilo zame prvič, da sem jo videla v naravi. Sonček nas je pospremil do avta in domov, kjer sem z vznemirjenjem čakala Katjin mail s fotkami. 🙂 Več fotk z nosečniškega fotografiranja si poglej tukaj.
Kakšne pa se fotke zdijo tebi? Napiši v komentar spodaj ali na FB Kuhartnica, obvezno pa pokukaj na Katjino stran, da vidiš še ostale nosečke in dobiš odgovor, če še kolebaš, ali bi se fotografirala ali ne. 😉
Katja, še enkrat ful hvala, ker si ujela zame tako pomembne trenutke!
Deja
Objava je nastala v sodelovanju z Ohana-K photography: porodna & družinska fotografiranja.