Si omisliti hišnega ljubljenčka, ko imamo otroka? Kupiti otroku žival, če si jo je zaželel? Kaj pa če je žival pri hiši že pred prihodom dojenčka?
Vsa ta vprašanja odpirajo široko področje za debato. Mislim tudi, da ne obstaja enoznačen odgovor nanje. Lahko pa povem svojo izkušnjo iz otroštva in izkušnjo iz obdobja, ko sem sama mami in imamo tudi hišna ljubljenčka.
Najprej bi rada povedala, kako je bilo, ko sem bila jaz majhna. Moja starša sta oba velika ljubitelja živali in hvaležna sem jima, da sta to ljubezen pokazala tudi nama z bratom. Ko sta starša zaživela skupaj, sta imela kar 4 hišne ljubljenčke: 2 mačka, psa in papagaja. Živali so bile tako del njune družine že pred prihodom otrok.
Spomnim se, da so me tako živali vedno obkrožale. Najbolj se spomnim papagajev. Imeli smo ga mi in to vedno, in imela ga je mama. Ta je nesrečno preminul in novega z atom nista kupila, mi pa smo vedno po tragičnem koncu kupili njegovega naslednika in vsak je imel svoje ime, lastnosti in bil prav poseben tič. 🙂
Ko sva z bratom rasla, je rasla tudi najina povezanost z živalmi in tako sva si kdaj seveda zaželela še kakšno, po možnosti tako, da jo lahko objameš in pocrkljaš (zato mi nikoli ni bilo do rib, saj sem jih dojemala bolj kot okras, ki se pač malo premika). Živo se spomnim, da sem si za 8. rojstni dan želela hrčka. Imeli so ga družinski prijatelji in bil je tako majhen in luškan in mehek in zanimiv. Želja je bila res močna, prav spomnim se občutkov, po drugi strani pa sem se zavedala, da je samo želja in da si želim veliko darilo, za katerega je potrebne tudi veliko odgovornosti.
Na moje veliko presenečenje in še večjo srečo sem za rojstni dan dobila zajčka! Takrat v trgovini niso imeli hrčkov, tisti mali siv zajček pa je baje mami in atija tako milo gledal, da sta ga enostavno morala kupiti. 🙂
Zavedam se, da sta bila v resni dilemi, ali otroku pri osmih letih kupiti žival ali ne. To ni enostavna odločitev, saj si otrok lahko nekaj trenutno res močno želi, ampak se ne zaveda, da to pomeni res vsakodnevno delo, ukvarjanje z živaljo, čiščenje iztrebkov in da bo darilo lahko živelo precej dolgo, več let!
Verjamem, da je na nakup vplivalo tudi dejstvo, da sta sama živaloljubca, najbolj pa, da sta očitno že precenila, da sem dovolj zrela za skrb za žival. Če ne bi tako mislila, mi je kljub ljubezni do živali ne bi kupila (razen če bi bila sama pripravljena prevzeti skrb zanjo, kar pa verjetno ne bi bilo najbolj prav ali vzgojno).
No, dobila sem torej zajčka, malo sivo mehko kepico. Bila sem preprepresrečna in postal je moj dojenček, prijatelj, zaupnik in najbolj dragoceno bitjece na svetu, za katerega sem skrbela jaz. To, da je bil odvisen od mene, sem jemala skrajno resno in spomnim se, da se mi seveda kdaj v osmih letih, kolikor jih je dočakal, ni dalo počistiti njegove kletke, sploh ko sem kdaj kot najstnica prišla bolj pozno domov in so mi po glavi hodile vse druge stvari kot pucanje drekcov, a sem se zavedala, da sem jaz tista, ki ga je postavila v kletko. Jaz mu omejujem prostor. In ta njegov majhen prostor je po celem dnevu že čisto umazan in prekrit z njegovimi lastnimi iztrebki. Če ga imam rada, ne bom dovolila, da se sama uležem v mehko, čisto posteljo, njega pa obsodim na ležanje v lastnem dreku. Tako sem vedno, čeprav včasih zelo zaspana, zbrala moči in mu zamenjala steljo s svežim časopisnim papirjem in senom, mu nasula svežo hrano in nalila svežo vodo. Vsaj to, če ga že nisem ornk pocrkljala, preljubčkala in ga pustila tudi zvečer dlje časa prosto tekati po dnevni sobi (sicer sem poskrbela, da je vsak dan preživel določen čas svobodno in tekal po stanovanju, pogosto pa smo ga spustili tudi na balkon, včasih še pozimi, da je okusil sneg! :)).
Vsa zahvala gre tudi tukaj staršema, ki sta poslušala moje želje, upoštevala mojo zrelost, me naučila odgovornosti in mi dovolila, da na lastni koži tudi preizkusim, kaj to pomeni. Nanju sem se lahko zanesla pri nakupu potrebščin za zajčka, seno pa sta celo zagotovila pri kmetu, da nam ni bilo treba kupovati tistega trgovinskega, ki ne diši tako pristno. Seveda sta nabavljala tudi hrano in plačala zdravljenje, če je bilo potrebno. Kadar me ni bilo doma, sta prevzela skrb zanj, a sem še vedno vedela, da je zajček v osnovi moj in tako moja odgovornost in starša mi nikoli nista dajala potuhe pri skrbi zanj, kar se mi zdi prav.
Na mojega prvega zajčka me vežejo najlepši spomini. Dobila sem ga za 8. rojstni dan, preminil je malo po mojem 16. Tako je bil z mano polovico mojega dotakratnega življenja! Bil je moj zaveznik, zaupnik in učitelj. Imela sem ga najraje na svetu in on mi je ljubezen vračal. Bil je boječ kot pravi zajec :), a meni je zaupal: dovolil mi je, da sem ga dvignila od tal, ga pestovala, ljubčkala, božala. V mojem naročju se je celo tako sprostil, da sem ga lahko obrnila na hrbet, mu upognila tačke, on pa je med tem po zajčje predel. Resno mislim! A ste že kdaj slišali zajčka, ki spušča zvoke, kot bi po ustih pretakal majhne kroglice? No, samo takrat je spuščal tak zvok, ko je bil resnično sproščen pri meni v naročju! <3
Na koncu je naš ljubi zajček imel težave z zobmi. Izkazalo se je, da ima že od nekdaj napačen ugriz (spodnje zobke čez zgornje namesto obratno), vendar mu to prej ni predstavljalo težav in niti nismo vedeli, da je kaj narobe. Na stara leta je zaradi tega vedno težje jedel in očitno ga je vse vsaj motilo, če ne tudi bolelo. Tako je z zobmi ugriznil palčke kletke in bil v tem položaju zelo dolgo. Tačas mu je slina tekla skozi priprt gobček pod vrat, da je bil ves moker in ne najbolj dišeč. Tako smo tudi ugotovili, da nekaj ni ok.
Zobe je prej stalno zadosti brusil z grizenjem hrane in lesa, ki smo mu ga nastavljali (čeprav mu ta niti približno ni tako dišal kot lesena balkonska vrata in pohištvo! :)), v starosti pa očitno tega ni več delal dovolj pogosto in zobje so rasli. Veterinarji bi mu jih lahko vsake toliko pobrusili, a bi ga za to morali uspavati, kar pa verjetno ne bi prenesel večkrat.
Tako ni mogel več jesti svoje običajne trde hrane, ampak sem ga hranila s kašicami po brizgi. Temu primerno je bilo potem tudi njegovo blato, ki niso bile več kroglice, ampak mehko blato, ki se mu je prijemalo na tačke. Nanj se je prilepilo še seno in ostala umazanija, blato se je strdilo in mu povzročalo žulje. Te sem mu skrajno previdno rezala s škarjicami za nohte, ki imajo zelo tanko rezilo in sem edino z njimi lahko prišla zraven – prerezati sem morala dober milimeter ali dva na novo zrasle dlake na podplatih, ki še ni bila zlepljena z blatom, pri tem pa biti izredno zbrana in pazljiva, da ga nisem urezala. Zaupal mi je in vedel je, da mu pomagam, zato je mirno ležal na hrbtu in mi dovolil to storiti! Če to ni brezpogojna ljubezen in zaupanje pa tudi ne vem, kaj je! ;( <3 <3 <3
Dlaka mu ni rasla tako hitro, kot se mu je blato prijemalo na tačke, zato smo ga tudi umivali v topli vodi v lavorju. Tudi to mi je dovolil, potem pa sem ga obrnila na hrbet in ga z eno roko držala, z drugo pa sem ga sušila s fenom.
Kljub vsej negi, trudu in ljubezni sem se zavedala, da moj zajček peša, da se njegovo splošno stanje poslabšuje, da je tudi že dočakal kar lepo starost (ob nakupu so namreč v trgovini dejali, da zajčki živijo le kakšna 3 leta, ko jih je presegel, so rekli, da bo mogoče dočakal 5 let itd.) in da je težava z zobmi nepopravljiva.
Tako je nekega dne prišel čas, ko sem bila pred najtežjo odločitvijo v svojem življenju do takrat: ga dati uspavati in ga odrešiti muk ali vztrajati in upati, da bo bolje? Bila sem sesuta in tako hudo mi ni bilo še nikoli. Vedela sem, da je moč, da ga odrešim dobesedno v mojih rokah, ampak vseeno je bila odločitev pretežka. Vedno znova sem se spraševala, kaj če se stanje popravi, jaz pa bi ga dala uspavati že zdaj, prehitro? Spomnim se, da sem zadnje dni ves čas posvečala zajčku in bila z njim, ga pestovala in on je samo ležal pri meni, kjer se je počutil varno in ljubljeno. Bil pa je povsem onemogel. Ponoči sem imela celo kletko ob svoji postelji in večkrat preverila kako je – in če je sploh še živ. To je trajalo par dni in zadnji večer je od nekje dobil moč in se spet postavil na noge in zgledal precej bolje kot prejšnje dni. Dobila sem upanje, da se bo pozdravil in bo še dolgo z nami. Ati me je želel pripraviti na najhujše in mi je povedal, da včasih pred koncem tudi ljudje dobijo moč in kaže na bolje, a se v resnici bližajo koncu.
Res se je zgodilo tako, na mojo žalost, ko me ni bilo ob njem, saj sem bila v šoli. Po eni strani sem vesela, da mi le ni bilo treba sprejeti tiste najhujše odločitve in ko je preminil, sem se zavedala, da ga ne boli več, obenem pa sem bila hvaležna za prav vsak trenutek, ki sva ga preživela skupaj. Zavedam se, da taka vez med človekom in živaljo ne nastane kar tako in da sva si bila midva res usojena.
Njegova smrt me je močno prizadela in dolgo časa sem jokala vsak večer. Bil je moj prijatelj in izguba prijatelja ni lahka. Stanovanje je bilo brez njega prazno, vsakodnevnega čiščenja kletke in zadnje čase nege ni bilo več in mi je kar nekaj manjkalo, nisem ga mogla več objeti in stisniti, čeprav je bila predstava o njem v mojih očeh še tako živa.
Čeprav mi je bilo res hudo, ko je umrl in še dolgo po tem, vem, da sta mami in ati takrat, ko sta mi ga kupila za rojstni dan, ravna prav in najbolje možno. Podarila sta mi živo bitje in s tem vso odgovornost zanj, priložnost za učenje in skrb ter navezovanje prijateljstva in ljubezni z malim bitjecem.
Če starši torej presodijo, da je otrok dovolj zrel za žival in se zaveda, kaj to pomeni tudi na dolgi rok, saj lahko tako kot v mojem primeru to pomeni celih 8 let vsakodnevne skrbi, potem je odločitev za hišnega ljubljenčka prava.
Če pa obstaja vsaj malo dvoma v otrokovo pripravljenost ali še huje v pripravljenost staršev, ki se navsezadnje morajo zavedati, da bodo oni morali skrbeti za žival, če se z otrokom ne bo izšlo, pa vsekakor nakup hišnega ljubljenčka nikakor ni dobra odločitev in bi jo morali še malo pretehtati, prespati, premisliti in mogoče počakati še kakšno leto, dve ali se raje nikoli ne odločiti zanjo.
Pri nas imamo trenutno dva mačka in oba sta bila del naše družine že pred prihodom otroka. Tako je spontano začel nastajati odnos med dojenčkom in kasneje malčkom in živaljo. Zdaj mi Ema pomaga skrbeti za mačka, kar pomeni, da jima nasuje hrano ali pomije posodice, predvsem pa je z njima navezala pristen stik, poln ljubezni in nežnosti. Ker vidi mene, kako ravnam z mačkoma, me posnema in zdaj ne teče več za njima, če ju želi pobožati, ampak počepne, stegne roko in ju pokliče, nato pa mirno čaka, da sama prideta do nje, povohata roko ali se “bunkneta” vanjo, kar je nekakšen mačji pozdrav, potem pa kar ležeta na tla in se nastavljata, da ju čoha, boža in ljubkuje.
Sploh med Zofom in Emo se je spletlo pravo prijateljstvo – zelo ji zaupa, hodi za njo, se ji pusti crkljati, kadar joka, pa pride k njej, tudi če trdno spi na stolu.
Prepričana sem, da če otroku pokažeš ljubezen do živali, mu daš ogromno! Obenem pa je absolutno in edino prav, da ga učiš tudi odgovornosti in spoštljivega ravnanja z živalmi, in to ne samo hišnimi ljubljenčki. Vso ljubezen in skrb zanje bomo dobili poplačano in povrnjeno dvojno! <3
Deja