S partnerjem sva v odnosu prišla do točke, ko sva si že urejala skupni dom, uresničile so se nama želje po skupnem življenju, skupnem preživljanju časa in odkrivanju sveta. Potem pa sva prišla do stopnje, ki odnos popelje na višjo stopničko – razmišljati sva začela o poroki … in o otrocih.
Oba sva si želela nekoč postati starša. In želela sva postati mož in žena. Marsikdaj se časovno ti dve vlogi ujameta – v določenem obdobju v življenju postanemo žene in mame. Čeprav sem si tudi sama želela oboje, sem se najprej želela poročiti. Zakaj?
Nisem bila vzgojena v prepričanje, da se je treba poročiti, da je treba imeti otroke v zakonu in da je edino tak vrstni red pravilen. Pa sem vseeno čutila, da si želim najprej postati žena, šele potem mati. Želela sem, da se poročiva, ker se imava rada, ker si želiva biti skupaj do konca, ne glede na to, kaj pride, ne glede na to, ali bova otroke sploh imela ali ne, in želela sem, da se poročiva zaradi naju samih. Želela sem, da se poročiva, ker samo midva tako želiva in čutiva in ne, ker bi se glede na situacijo ali dejstvo, da sva starša, morala poročiti. Žena sem želela postati, ker sem imela partnerja rada in on mene in to naj bi bil po mojem mnenju vzrok za poroko, ne otroci.
Prav tako sem želela nekaj časa po poroki preživeti kot pravkar poročena gospa. 🙂 Enostavno me je zanimalo, kako je biti poročen! A je mogoče kaj drugače, kot samo biti z nekom? No, ni, hehe, ampak želela sem, da sva na poroki še vedno midva, taka, kot sva, ne kmalu bodoča starša (beri: jaz z ogromnim trebuhom :)). Vedela sem, da ko enkrat pride otrok, odnos med nama s partnerjem nikoli več ne bo enak. Ja, bo lep in čudovit na nov, drugačen način, a preprosto ne bo več tak, kot je bil pred tem. Zato sem želela nekaj časa preživeti samo z možem, da vidim, kako to zgleda, saj imam zdaj edino priložnost, da to ugotovim.
O nosečnosti se seveda sliši marsikaj – ene komaj vejo, da so noseče, druge imajo težave že od prvega dne in morajo celo nosečnost preležati. Vsako telo je drugačno, vsaka nosečnost je zgodba zase in pojma nisem imela, kaj čaka mene. Nisem vedela, kaj lahko sploh pričakujem, kako bo to zgledalo, kako se bo odzvalo moje telo. Zavedala sem se, da obstaja možnost, da ne bo vse ok in zato si nisem želela pred matičarja stopiti noseča. Najina poroka je potekala v ožjem krogu družine, mesec kasneje pa sva za malo širši družinski krog in prijatelje priredila poročni piknik. Nekaj tednov po tem sva se odpravila na poročno potovanje – obisk moževe tete na drugi strani Atlantika, kar sva itak planirala »enkrat, preden dobiva otroke«, pa sva obisk združila oz. spremenila v honeymoon. 🙂 To je pomenilo, da bom potovala z letalom, da bom nekaj časa preživela v tuji deželi, ki je sicer zelo podobna naši, a vseeno je stotine kilometrov od doma, poleg tega pa sem bila prvič tako daleč in verjetno za kar nekaj časa tudi zadnjič. Res nisem želela daleč od doma preživeti edinstvenih počitnic v kakšni bolnišnici. Ja, lahko bi rekli, da sem pesimist ali komplikator, ampak taka pač sem in tako je pač bilo. 🙂
Želela sem samo brezskrbno raziskovanje nepoznane države s svojim možem. In točno to se mi je tudi uresničilo, preživela sva nepozabnih nekaj tednov pri njegovih sorodnikih, spoznala Toronto z okolico, par dni raziskovala tudi glavno mesto Kanade, Ottawo, poskusila nekaj slovitih jedi, obiskala veliko muzejev in znamenitosti, včasih samo sedela v parku in opazovala lokalne prebivalce, preizkusila različna prevozna sredstva, doživela nekaj nepredvidenih situacij, kot je poplava, skočila še do New Yorka in par dni raziskovala to svetovljansko mesto.
Vesela sem, da sem vse to doživela kot soproga svojega najdražjega v obdobju, ko je najina zveza napredovala na naslednjo stopničko, a sva bila to še vedno samo midva. Po vrnitvi domov sva se počasi začela spogledovati z mislijo, da bi iz dvojine postali množina. In ker je bila mala pikica takoj za, da par spremeni v družino, se je od zanositve naprej res vse vrtelo okoli dejstva, da bova postala starša! Zame to ni pomenilo, da bom čez 9 mesecev mamica. Pomenilo je, da je v mislih najin otroček že tukaj in zdaj. Ves čas sem vedela, v katerem tednu sem, raziskovala sem, kako se dojenček v določenem obdobju razvija, koliko je težak in velik in poigravala sem se z mislimi na čas, ko bomo dejansko trije. Tako že 9 mesecev preden sva v resnici dobila otroka, med nama ni bilo več enako. In vesela sem, da je bilo to svoje obdobje v najinem življenju, ki se ni prekrivalo z nekim drugim, prav tako lepim, zanimivim, samosvojim obdobjem, saj sva tako lahko v polnosti užila vsako posebej.
Vem, da tako nikoli ne bom imela občutka, da sem se za otroka odločila prehitro ali iz napačnih razlogov. Zase oz. za naju čutim, da je bilo točno tako, kot je bilo, prav in edino prav. Če bi vesolje za naju imelo drugačne načrte, bi tudi zvozila, sigurno, a očitno so se najini in vesoljski plani skladali ali pa sva si jih zvizualizirala. 🙂 Kakorkoli, srečna sem, da mi je bilo dano preživeti vsa obdobja s svojim najdražjim – od prvi pogledov in poljubov do želje po poroki in kasneje po starševstvu, zdaj pa skupaj uživava in se učiva ter rasteva še kot partnerja, ki imata novo vlogo – vlogo starša.
Deja