Ko sem bila majhna, smo Pokljuko pogosto obiskovali. Nabirat smo šli gobe in borovnice pa hodili smo po gozdu in osvojili kakšen manjši vrh, na te kraje pa me vežejo tudi najlepši spomini na čakanje novega leta, saj smo kar nekaj silvestrovanj preživeli na Gorjušah.
Odkar sem se odselila z Gorenjske, sem bila na Pokljuki le parkrat, moja otroka pa sploh še nista bila. S 3-dnevnim letovanjem na Pokljuki smo tako to spremenili. 🙂 Letovali smo v eni od apartmajskih hišk na Goreljku blizu Šport hotela. Prvi dan smo po odličnem ješprenju, ki nam ga je skuhala mama in smo ga prinesli s seboj, ter okusnih orehovih trikotnikih s čokolado, ki jih je spekla mami, šli raziskovat šotno barje. Kljub temu, da smo bili včasih tolikokrat na Pokljuki, tega še nismo obiskali.
Šotno barje je ena od posebnosti Pokljuke in na določenem delu je speljana krožna pot, ki meri 1 km. Na nekaterih delih so postavljeni leseni mostički ali podesti ter ograja, nameščene pa so tudi table, na katerih si lahko preberemo nastanek barja, o prilagoditvah rastlin, da uspevajo na tem območju in drugo. Priznam, da me vse to ni niti približno toliko zanimalo kot sama narava. Bila sem očarana nad zeleno v x različicah v kombinaciji z rjavo.
Ker sta bila z nami mami in ati, mi ni bilo treba toliko gledati na otroka, zato sem vmes lahko fotografirala. Pot je ponujala res ogromno privlačnih in zanimivih motivov za fotografiranje.
Pot smo prehodili v približno 2 urah, kot je tudi napisano na spletni strani in usmerjevalnih tablah, kar se mi je za 1 km dolgo pot zdelo kar veliko časa. A hodili smo res počasi, umirjeno, sproščeno in vmes imeli dovolj časa za opazovanje narave. Tinetu je bilo najbolj všeč v gozdu, kjer je našel veje in storže in se takoj začel igrati z njimi, Emo pa je očaral travnik z ivanjščicami, arniko, zvončnicami.. Posodila sem ji tudi svoj mobi, da je lahko tudi ona ovekovečila prizore, ki so pritegnili njeno pozornost. Zelo rada fotografira in res ji gre dobro od rok. Pot okoli šotnega barja Goreljek je primerna za družine z majhnimi otroki, ki že hodijo ali pa jih nesemo v nosilki/nahrbtniku. Z vozičkom ne bi šlo. Na nekaterih delih so tla nekoliko namočena in Ema je 5 minut po prihodu že imela mokre čevlje. K sreči smo imeli v avtu tudi dežne škornje, ki so se izkazali za super izbiro.
Tukaj pa je nekaj fotk s šotnega barja Goreljek:
Kjer so tla bolj mokra, so postavljeni mostički in podesti. Na tablah si lahko preberemo o nastanku šotnega barja in prilagoditvah rastlin, da uspevajo na takih tleh.
Očarala me je trava, ki me je spominjala na lase kakšnega velikana ali travnate brzice.
Ob poti je tudi polno praproti.
V času našega obiska so bile borovnice še zelene.
Opazili smo rastline, ki smo jih poznali, in take, ki so posebnost barij.
Ves čas nas je spremljal gozd; večinoma gre za smrekov gozd, nekaj je tukaj pri barju tudi borovcev.
Pot ob barju obdajajo travniki s čudovitimi rožicami.
Na drevesnih deblih ali štorih so svoj dom našli lišaji.
Nam je bil obisk barja ful všeč in ga priporočamo. 🙂