Naš nekajdnevni oddih na Pokljuki smo po ogledu šotnega barja Goreljek nadaljevali z vzponom na Galetovec. Gre za hribček, ki ga zmorejo osvojiti tudi otroci, sploh ob pravi spodbudi ali v družbi sovrstnikov. Moja dva sta imela odlično družbo – mamo in ata, ki sta se z njima pogovarjala, iskala gozdne jagode, opazovala rožice in krave in polžke …
Avto smo pustili malo naprej od planšarskih koč in hleva ter se po poti podali proti Galetovcu. Že tam se je na določenih koncih videla okolica Bleda, a so nam pogled nekoliko zakrivale smreke.
Nadaljevali smo pot čez pašnik, kjer so se pasle krave. Otroka sta bila navdušena, jaz pa previdna. 🙂 Po poti sta se najedla tudi gozdnih jagod. Jaz sem spet prišla na svoj račun pri fotografiranju. 🙂
Pot nas je nato vodila skozi gozd in malo v breg, kjer je bilo prijetno hladno. Na vrhu nas je pričakalo nekaj klopc in prelep razgled na Bled, Blejsko jezero, Radovljico, Begunje, Bohinjsko Belo, vasi pod Stolom in še širše. Res osupljivo, kot bi imeli svet na dlani. Taki razgledi me vedno prevzamejo.
Je pa takoj spodaj prepadna stena, zato smo otroka vsi dobro držali in pazili. Malo smo bili tudi že lačni, tako da smo imeli tam tudi malico in zasluženo sladkanje s čokolado. 🙂 Vzpon sicer vzame kakšnih 20 minut, mi pa smo porabili precej več časa. Na poti nazaj smo šli pogledat še za gobe, a jih nismo našli, so nas pa razveselile gozdne jagode, ki so rasle na področju, ki je zgledalo kot velik naravni skalnjak. Res je bilo lepo, saj je bilo vmes tudi polno rož in zanimivih travniških rastlin, ene so imele na koncu listov bodice, kot bi varovale jagode.
Zadnji dan našega raziskovanja Pokljuke pa smo po odhodu iz apartmaja in igranja na igrišču pred Šport hotelom zavili proti Koprivniku, od koder se v približno 10 minutah pride do Vodnikovega razglednika. Avto smo pustili pri gasilskem domu in se sprehodili skozi gozdiček, skozi katerega pot kmalu vodi malo navdzol, do ceste, pa mimo ene hiše in nato levo v gozd in navzgor po skalnatih stopnicah, na vrhu katerih stojijo križ in nekaj klopc. Od tu se vidi vse od Studorja, Češnjice in drugih bohinjskih vasi do Bohinjskega jezera in seveda Vogla, Koble in drugih hribov v okolici, pogled pa sega tudi globoko v Julijce s Triglavom na sredini. Tudi tokrat me je razgled očaral, sploh ker sem bila tukaj prvič.
Po malici smo se vrnili proti avtu in v vasi spoznali dva fantka, domačina, ki sta bila vesela družbe, zato sta Ema in Tine ene pol ure igrala nogomet (no, Ema je bila bolj sodnica :)), potem pa smo se šli kopat v Bohinj. Želeli smo še do slapa Savica, a nam je bilo prevroče, zato je bila misel na kopanje bolj mikavna, slap pa bo drugič tudi še tekel. 🙂
Imeli smo se zelo lepo in Gorenjska je vedno znova čudovita in rada se vračam v kraje, kjer sem preživela kar nekaj svojih otroških dni.