Pred kratkim smo imeli zabavo za praznovanje 5. rojstnega dne. To ni več kar tako – mlada gospodična je želela praznovati s prijateljicami iz vrtca, kar je bil zame izziv, saj sem bila prvič postavljena v vlogo mamice, ki bo za svojega otroka in njegove prijatelje pripravila rojstnodnevno praznovanje. Na prvi pogled nič takega, ko pa začneš malo bolj razmišljati, kaj in kako sploh vse skupaj organizirati, da bodo otroci zadovoljni, veseli in nasmejani ter da bo tudi staršem ok, pa ni več kar tako. Ali pa jaz preveč kompliciram in bi bilo dovolj par igrač in torta. 🙂 Verjetno (če bi bilo treba) bi se otroci povsem dobro znašli s kupom kateregakoli materiala že in bi si naredili svojo zabavo, a vseeno sem želela imeti nek back-up plan in idejo, kako bi idealno vse skupaj potekalo, če se pač ne bi samostojno igrali 2 uri. Plan se je izkazal za zelo dobrega, zato ga bom zapisala še tukaj, ker mi bo naslednje leto gotovo prišel prav, vmes pa mogoče še kakšni mamici pred istim izzivom. 😉
Najprej sva s slavljenko izdelali vabila. Zanje sva potrebovali:
- trši bel papir
- škarje
- čopič
- lesno lepilo
- lepilo v stiku
- rdečo in belo akrilno barvo
- roza bleščice
- roza flomaster
- pisalo
- paleto
- lonček z vodo
- krožnik
- material za zaščito delovne površine
- umetniško haljico.
Papir sva razrezali na 15 x 11 cm velike kose in jih pobarvali z rdečo in belo tempero (=roza). Ko se je osnova posušila, sva nanjo prilepili za centimeter manjše kose belega papirja, na katerega sva z rahlo razredčenim lesnim lepilom s čopičem napisali številko 5. Čez sva posuli bleščice in višek stresli na krožnik, tako da sva jih po končanem delu lahko dali nazaj v stekleničko od bleščic. Nad petko je Ema narisala girlando iz trikotnikov, na hrbtno stran pa sem jaz napisala besedilo.
Na povabilo so se odzvale skoraj vse povabljenke in vedela sem, da se bodo nekaj časa, verjetno na začetku, ko jim bo vse novo in zanimivo, želele igrati z igrali (hiška, peskovnik, prevozna sredstva …). Tako je tudi bilo. 🙂 Z možem sva jim pripravila mizice in stolčke in najprej so se okrepčale s toplimi kruhki s smetanovim nadevom in domačim jabijem. Posladkale so se z mavrično sladico v kozarčkih, nato pa smo se skupaj podali na lov za zakladom.
Za lov na zaklad sem pripravila 6 postaj z nalogami:
1. postaja: Povedala sem jim, da prvo nalogo najdejo nekje pri kupu peska. Res so kmalu našle prvi kozarček za vlaganje, v katerem je bil listek z navodili in baloni. Morale so jih napihniti in z njimi okrasiti garažo, kjer se je odvijala zabava. Pri tem sva jim z možem pomagala, čeprav jim je šlo pihanje zelo dobro. Iznajdljivo so se spomnile, da bi balone obesili na vrvico s kljukicami, ki je ostala od prejšnjega praznovanja.
2. postaja: Drugo nalogo so našle v omari v garaži. Najprej so se sicer zapodile v drugo, nato pa jim je več preglavic, kot sem pričakovala, povzročilo iskanje ne tako zelo skritega kozarca, a jim je na koncu le uspelo. Tukaj so morale malo potelovaditi – narediti par poskokov, počepov …
3. postaja: Nahajala se je pri vrtu, v kozarčku pa jih je čakalo par ugank o sadju in zelenjavi. Ko so pravilno uganile, sva jim postregla s sadnimi nabodali s podobami živalic, ki so šle, tako kot na prav vsakem praznovanju, za med. Ko smo se posladkali in najedli, smo se odpravili poiskat 4. nalogo.
4. postaja: Naloga nas je čakala ob potoku, zanimivo je bilo, ker niti sama nisem vedela, kam jo je mož skril. 🙂 Tukaj pa ni bil le kozarček, ampak je bila zraven še mapa. Le kaj je v njej? Ugotovili smo, da moramo iz papirja v mapi narediti ladjice in jih spustiti po potoku. Še dobro, da so bila zraven še slikovna navodila, da nam je šlo lažje od rok. Tukaj so imele punce nekaj težav pri zgibanju, ker nismo imeli mize ali druge trdne, ravne podlage, na kateri bi lahko naredili bolj natančne pregibe, a nam je vseeno uspelo. Našli smo tudi primeren prostor za dostop do vode, a žal ladjice niso priplule prav daleč. 🙂 Vzeli smo jih iz vode in odnesli s sabo.
5. postaja: Bila je blizu, ob robu travnika. Tudi tu je bilo še nekaj zraven – jajčni karton. V njem je bilo 5 predmetov iz narave in otroci so jim morali poiskati pare. Nisem si mislila, da bo tam tako težko najti smrekov storž, a smo se znašli in našli storže drugega drevesa. Na poti domov smo morali nabrati šopek travniških cvetlic, da bo prostor zabave še lepši. Vsak je nabral par rožic in skupaj smo nekako nabrali dovolj za manjši šopek. 🙂
6. postaja: Zadnja postaja je bila spet v garaži – punce so morale najti skriti zaklad. To je bila škatla, zavita v darilni papir, na njej pa so bila tudi navodila. Veliko lovov na zaklad se konča s kupom sladkarij, sama pa sem želela kaj drugega, ampak ok, ker je ravno rojstni dan, naj bo tudi nekaj sladkega. 🙂 Zato sem dala notri 2 čokoladici z navodilom, naj si jih pošteno razdelijo. 😉 Zraven so v škatli našle še material za izdelavo ogrlic in zapestnic:
- lesene kolutke
- flomastre
- volno
- škarje.
Na moje presenečenje se sploh niso kaj dosti menile za cukr, ampak jih je precej bolj pritegnil material. Yes! 😀 Posedle so se za mizice in vsaka je pobarvala vsaj en kolutek. Skozi vnaprej pripravljene luknjice smo napeljali volno, pomerili, koliko je potrebujemo za ogrlico ali zapestnico in naredili močan vozel. Res sem vesela, da je bila dejavnost otrokom všeč in zdi se mi lepo, da so neko malenkost odnesli domov.
Sledilo je še sladkanje s tortico, fotografiranje in prosta igra v hiški do odhoda domov.
Moje izkušnje in napotki za pripravo lova na zaklad:
- Opisan lov na zaklad je trajal dobro uro. Postaj je bilo ravno prav, da jim je bilo še zanimivo. Treba je upoštevati tudi nepredvidene situacije, kot je npr. daljše iskanje namigov, počasnejše branje in razumevanje besedila, če bere kdo od starejših otrok, ki še ne bere povsem tekoče …
- Otrok je bilo 10, stari so bili od 4 do 7 let (plus Tine, ki je večinoma samo opazoval dogajanje :)), zraven sva bila midva z možem. 2 odrasla je minimum, tudi če bi bili 3, ne bi bilo nič narobe, saj je vmes bilo koga treba peljat do stranišča ali prinesti hrano, mimogrede skriti še zaklad itd.
- Včasih je bilo treba malo vrniti fokus (ko je šel mimo maček, je eden naglas rekel: “Muciii!” in drug za drugim so stekli k mačku 😀 ).
- Pri nalogah, kot je spuščanje ladjic po potoku, je treba biti zelo previden, saj želijo vsi svoje ladjice spustiti v vodo, tudi če še niso našli primernega, dovolj varnega prostora za to.
- V besedilu sem jih večkrat spodbudila in pohvalila ter poudarila, da smo ekipa, da moramo sodelovati, da nam bo uspelo najti zaklad. Namen je, da delujejo timsko, ne da tekmujejo drug proti drugemu.
- Dobro je bilo, da so bila navodila na zakladu napisana tako, da so jih prebrali še preden so zaklad odprli.
Praznovanje je uspelo – otroci so bili zadovoljni in slavljenka komaj čaka naslednji rojstni dan. Vse je šlo kot po maslu (čeprav ni šlo brez par solzic, ker bi se kdo recimo raje vozil s kolesom, a smo vse mini težavice hitro rešili). Bolj kot hrana jih je zanimala igra, lov na zaklad pa se je izkazal za super idejo, tako da bomo kaj podobnega gotovo ponovili. 🙂