Kot otrok sem živela v bloku v manjšem kraju, zato lastnega vrta nismo imeli. Ves čas smo bili na druge načine povezani z naravo in mami si je vedno želela, da bi nekoč lahko obdelovala svoj košček zemlje. Jaz te potrebe ali želje nikoli nisem čutila, ko pa sem se preselila k možu na deželo, kjer imam možnost imeti vrt, pa me je zamikalo, da bi poskusila. 🙂
Tašča mi je prijazno odstopila gredico na svojem vrtu in z mano delila prve nasvete glede vrtnarjenja in vzgoje zelenjave. Počasi sem se spoznavala s skrbjo za rastline, kar je prav ironično, saj so mi ponavadi še lončnice ovenele – ali premalo ali preveč zalivanja. 🙂
Ko sem pobrala prvi pridelek, sem seveda dobila voljo, motivacijo in zagon za naprej. Kakšno leto sem bila razočarana, ker mi kljub trudu določena vrsta zelenjave ni uspešno zrasla, a sem jo naslednje leto spet poskusila pridelati. 🙂
Lani za rojstni dan mi je mož naredil čisto pravi in prvi čisto moj vrt. Prvo leto je bil postavljen bolj tako, za probo, da vidiva, kako bo šlo in če bom sploh kos nalogi. Še vedno namreč nisem ena tistih strastnih vrtnark, ki komaj čakajo prve spomladanske žarke, ki oznanjajo, da se delo na vrtu lahko prične. In tudi nimam sterilno popletega vrta, ampak prej eno tako džunglo, v kateri raste tudi marsikaj užitnega. 😀 Ne pretiravam in vem, da to ni ok, ker je recimo plevel lani zadušil korenje, ampak žal imam samo 2 roki, 24 ur časa na dan in še polno drugih stvari, ki so mi zelo pomembne in jim želim namenjati svoj čas in pozornost.
Tako torej pridelam, kolikor morem in se tistega veselim in sem hvaležna za to, kar je zraslo. Obenem sem tudi kar malo ponosna sama nase, da mi to sploh uspeva – da dejansko sama pridelam hrano, ki jo potem skuham in postavim na mizo pred družino. Pomembno mi namreč je, da vem, kaj jem, da je lokalno pridelano in da nima okusa po plastiki. In vse to mi omogoča moj vrt.
V vrtnarjenje bi rada vpeljala tudi Emo, saj se mi zdi, da je pomembno, da jo zdaj poskusim navdušiti, saj bo kasneje težje. Tako se trudim pristopiti na tak način, za katerega predvidevam, da ji bo zanimiv. Npr. zadnjič je pomagala atiju v delavnici, ko sem ji povedala, da grem na vrt in jo povabila zraven. Vprašala me je, kaj bom delala in pojasnila sem ji, da grem posejat solato. Mislila sem, da sem ji odgovorila.
Pa je ni zanimalo, jaz pa sem vseeno želela, da gre zraven. Po naključju je začela brskati po vrečkah s semeni, kar sem opazila zadnji hip, da se niso vsa stresla po tleh. Videla sem, da jo zanima, zato sva skupaj pogledali, kaj se skriva v vrečkah, jih nekaj nasuli na dlan, med seboj primerjali različna semena in razložila sem ji, da bo iz enega semena, ene male pikice zrasla solata. Ali pa korenje. Ali bazilika.
Opazila sem, da jo vedno bolj zanima in pripravljena je bila iti z mano na vrt. Tam sva določili, kje bo gredica za solato in zraven za korenje (ker naj bi bila dobra soseda :)) in z njeno lopatko, ki sem ji jo kupila prav za motivacijo, sem naredila brazdo. Vanjo sem vsuvala semena in ji pokazala, kako to lahko počne tudi ona. Šlo ji je kar dobro, sploh za prvič in glede na potne dlani, ki jih je imela in so se ji semena lepila nanje. S skupnimi močmi sva opravili nalogo – posejali sva solato in korenje.
Kupila sem tudi sadike jagod in povabila sem jo, da mi jih pomaga posaditi v lonce z zemljo. Bojan je v samokolnici zmešal dve vrsti zemlje (nekaj z vrta in nekaj kupljene), midve pa sva jo nasuli v lonec premera 40 cm. Želela sem namreč ustvariti jagodno fontano.
Vanjo sva dali 5 sadik visečih jagod. Nato sva z zemljo napolnili lonec premera 32 cm in vanj dali 3 sadike gozdnih jagod (niso prave gozdne, ampak naj bi zelo spominjale nanje), na vrh pa sva postavili še najmanjši lonec, ki je v premeru meril 18 cm in vanj dali eno sadiko gozdnih jagod.
Ema mi je pomagala pri sajenju in nato še pri zalivanju jagod, semen korenja in solate ter sadik, ki jih imam v rastlinjaku (za zdaj so to solata, korenje, brokoli, rdeča pesa, blitva, kolerabica in drobnjak).
Ja, letošnja najpomembnejša pridobitev vrta je rastlinjak! Zelo sem vesela, saj mi je lani toča uničila paradižnik, ki sem ga posadila prvič nasploh in mi je krasno uspeval. V rastlinjaku bi bil zaščiten, res pa je, da bi verjetno tista toča preluknjala folijo rastlinjaka. Upam, da bo letošnje poletje prijaznejše in mi ne bo uničilo ničesar! 🙂
Zelo sem vesela, ker gre zdaj Ema že kar sama kdaj na vrt, da preveri, če je dozorela kakšna nova sladka jagoda ali če imajo rastline suho zemljo. Odkar je za darilo dobila kozarec in lupo za opazovanje žuželk, je bolj pozorna tudi na življenje v rastlinjaku. Včasih se igra v “mini svetu” ob vrtu, kmalu pa bova zasejali tudi njeno gredico. 🙂
Kako pa vam pomagajo vaši otročki pri vrtnarjenju?
Imej lep dan,
Deja