Po naključju sem v knjižnici opazila knjigo Jakec vrtnari, ki opisuje sajenje fižola od a do ž. Gre za simpatično zgodbo z lepimi ilustracijami, ki malčku približa spoznanje, kako pravzaprav iz semena zraste nova rastlina. Na podlagi te knjige sva tudi midve posadili par fižolčkov (sledili sva korakom iz knjige, torej sva delali tako, kot glavni junak Jakec in njegov bratranec Nejček). Žal so bili najini fižolčki že malo stari in je iz zemlje pokukala le ena rastlina. Je pa ravno tak primer opisan tudi v knjigi. 🙂
Knjiga opisuje, kako sta Jakec in Nejček našla fižolčke in se domislila, da jih lahko posadita. Tako bodo iz njih zrasle nove rastline in fižola bosta imela, kolikor ga bosta hotela. Fižol sta morala najprej namočit, kar sva storili tudi midve z Emo.
Nato je bilo na vrsti sajenje. Jakec in Nejček sta svoje fižolčke posadila v lonce, midve pa na vrt.
Fižolčke sva posadili ob vhod na vrt, kjer imam postavljen kovinski obok in posajene vzpenjalke. Tako bi tudi fižol imel oporo – če bi zrasel. 🙂
Od najinih 8 ali 9 fižolov je na plano pokukala le ena rastlina. 🙁 Tako najinega pridelka ne bo za prav veliko fižolove juhe. 🙂
Vesela sem, da sem slučajno našla to knjigo, ki malčku na enostaven in prikupen ter razumljiv način približa spoznanje o razvojnem krogu rastline. Super se mi zdi, da se z otroki pogovarjamo o tem, kako naša hrana sploh pride na mizo. Prav zato skušam Emo vključiti v delo na vrtu, a zadnje čase ni tako navdušena, kot je bila na začetku. Ne silim je, vedno pa jo povabim zraven. Res je, da so zdaj rastline tako velike, da so nekatere večje še od mene in je kot v džungli, listi buč, ki še pikajo, se raztezajo na potko in mogoče se ji zato ne zdi mikavno. Bo že še drugo leto čas, da mi spet kaj pomaga, do takrat pa je na vrsti še nekaj ozimnice. 🙂
Deja