Ker se izogibam navadnemu sladkorju, še ne pomeni, da se mi ne lušta kaj sladkega. 🙂 Prav zaželela sem si eno pecivo, zadnje čase mi kar naprej po glavi hodi marmorni kolač, ampak sem se odločila, da spečem rožičevo pecivo, saj imam sestavine zanj v omari že nekaj časa in ne bi rada, da se mi na koncu pokvarijo. Bi bilo pa res škoda, ko pa lahko brez običajnega načina slajenja pripravim tako dobro sladico! 🙂
Pri peki mi je po dolgem času pomagala tudi Ema. Zadnje čase se sicer raje igra v svoji kuhinji, priprava prave hrane pa je trenutno ne zanima preveč. Ko sem se lotila peke rožičevega peciva ji je bilo že malo dolgčas, tako da je verjetno zato rekla, da bo sodelovala. Res je že prava kuharica, prava pomočnica, saj moka ne leti več na vse konce, precej manj strese, lahko ji prepustim vedno več opravil, tudi počakati že zna, ko moram jaz kljub vsemu še vedno sama opraviti določene postopke, je pa res, da je zelo rada vključena v vse, čeprav pri tem ni čisto samostojna. Tako ji npr. še ne pustim, da bi samostojno mešala sestavine z mešalnikom, mi ga pa pomaga držati, vklopiti, izklopiti, obrisati, potegniti kabel iz vtičnice … K sreči je za zdaj s tem dogovorom zadovoljna. 🙂
Katere sestavine sva uporabili, preberi tukaj.
Najbolj zanimivo pa se ji je zdelo, ko sva na koncu pečen biskvit prelili s temno glazuro in mu dodali smetano, ki sva jo z zobotrebcem razporedili po površini peciva, da je nastal naključen črnobel vzorec. To je bilo seveda zelo zanimivo opravilo. 🙂
Celoten recept za rožičevo pecivo s črnobelo glazuro najdeš tukaj.
Pecivo je zelo dobro uspelo, bilo je okusno, za moje brbončice pa celo morda nekoliko presladko. V glazuro bi lahko dala manj medu, prav tako pa manj eritritola v biskvit, saj me po njem kar peče v grlu in lagala bi, če bi rekla, da se ga nič ne okusi. No, morda sem samo jaz tečna in koga drugega ne bi čisto nič motilo, mene pa je, pa itak je bilo čisto dovolj sladko, tako da ga bom drugič zagotovo uporabila manj. 😉
Dober tek in pošlji kakšno fotko, če se lotiš priprave! 😉
Deja