Ko smo bili letos poleti prvič na morju, sva z Emo ustvarili razglednice, ki sva jih tudi poslali domačim in prijateljem. Med takratnim ustvarjanjem sem slučajno, po navdihu močno namočen čopič potresla nad papirjem in z njega so padle drobne kapljice, ki so se ustavile na razglednicah.
Emi je bilo pritrkavanje čopiča ful všeč, zato sva še nekajkrat slikali na tak način. No, ko rečem, da sva slikali, mislim, da sem ji pripravila material, potem pa je sama prijela čopič v roke, ga pomočila v barvo in ga začela vihteti po slikarski podlagi in ga tresti nad njo.
Nekatere kapljice je pustila, druge je kasneje razmazala s čopičem. Zanimivo jo je bilo opazovati, kako se našobi, kako se poglobi in popolnoma skoncentrira in takrat ne sliši nikogar in ničesar. Tako luštna je, ko tiste majhne prstke položi pod čopič in ga narahlo udarja obnje.