Solne sobe so bile pred leti redke, zdaj pa jih je vse več. To se mi zdi super, saj tako za solno terapijo ni treba daleč od doma, kar je priročno, saj strnjen niz terapij poteka na nekaj dni. Ko smo se odločili za obisk solne sobe, sem najprej pomislila, da kako fajn, ker mi tokrat pa gotovo ne bo treba razmišljati, kako otroka prepričati, da ostaneta in sodelujeta, kot je to ponavadi potrebno na zdravniških pregledih in drugih terapijah. 🙂
Odločili smo se za obisk solne sobe Capa, saj je blizu nas, lastnika, Polona in Domen Jekl, pa sta strokovno podkovana, prijazna in prilagodljiva (sta tolerirala naše zamujanje :)). Čeprav bo vsak čas pa res pokukala prava pomlad v naše kraje, ki se jo ponavadi mamice zelo razveselimo, ker odnese vse bolezni, ki nam običajno grenijo življenje pozimi, je še vedno vreme zelo nestabilno, muhasto in z velikimi temperaturnimi nihanji. Mislim, da je narava že čisto zmešana, bacilom se pa fajn zdi. 🙂 Solno sobo Capa smo obiskali 10x in s tem naredili neko podlago za boljši imunski sistem, kar pa nam v boju z bacili pride zelo prav. V sobi smo bili vsi štirje hkrati, posamezna terapija pa je trajala 20 minut. Tako dolge so terapije za otroke, za odrasle pa so še enkrat daljše. Midva sva bila tako v bistvu spremljevalca otrok, da bi dosegla enak učinek tudi zase, pa bi morala v sobi ostati po 40 minut skupaj.
In moja prva misel ob odločitvi za solne terapije je bila – sol. 🙂 Tista, s katero se bosta otroka lahko igrala in tako pozabila, da sta pravzaprav nekje, kjer poteka zdravljenje, terapija. Tega jima seveda niti nisem razlagala tako podrobno, čeprav Emo že malo zanima, zakaj smo sploh šli tja, zakaj je to dobro, kako nam to koristi in podobno. Vedno, ko smo morali na kakšen zdravniški pregled ali celo terapijo, sem s seboj vzela različne igrače in pripomočke, s katerimi sem ju lahko zamotila. Tukaj pa je bilo ravno obratno – po terapiji sva ju komaj prepričala, da sta šla iz sobe! 🙂
V solni sobi sem bila prvič in si nisem točno predstavljala, kako zgleda. Že ob prvem obisku sem ugotovila, da gre za pravo senzorično sobo, kjer je stimuliranih vseh 5 čutov:
- Gre za manjši prostor, po tleh je polno soli, ta pa se nahaja tudi na stenah. V solni sobi Capa so najprej prižgane stropne luči, nato pa se ugasnejo in prižgejo se barvne lučke za motivoma na steni. Zanimivo je, da se tako barve predmetov spremenijo in vidimo jih drugače. Z zanimanjem smo ugotavljali, kakšna je prava barva posameznih pripomočkov, s katerimi smo se igrali. V solni sobi Capa so nas namreč vedno pričakali vedro, tovornjaka, modelčki, lopatke in grabljice. To je bil pravi raj za Emo in Tineta, ki sta kopala po soli, jo nalagala na tovornjak, v vedro in se igrala različne domišljijske igre.
- Ko smo se igrali s soljo, smo jo lahko tipali in iskali večje in manjše drobce. Ugotovili smo, da je groba, odejica, ki smo jo razgrnili po tleh, pa mehka.
- Kakšen delček je končal tudi v ustih, saj je bilo seveda treba poskusiti, kaj je ta “pesek” po tleh. 🙂 No, Tine je hitro okusil, da je ta “pesek” slan, kar mu ni bilo preveč všeč. 🙂
- Medtem ko smo bili mi zatopljeni v igro, je posebna naprava v zrak pihala zelo drobne delce soli, ki smo jih vdihovali in ob tem smo, sploh na začetku terapije, lahko prav zavohali sol, v ustih pa se nam je pojavil nekoliko slan okus.
- Ob vsem tem smo poslušali nežno inštrumentalno glasbo, ki je igrala v ozadju in zdela se mi je bolj prijetna kot npr. radijske postaje.
Otroka sta v igri uživala, a ker smo solno sobo Capa obiskali vsak drugi ali tretji dan, sem razmišljala, kaj jima še lahko ponudim. S seboj smo tako prinesli silikonske modelčke za mafine in figurice ter nekaj koščkov Lego kock in kmalu je “zadišalo” po sveže pečenih sladicah naše slaščičarke Eme. 🙂
Opazila sem tudi, kako super se bela sol vidi na temnih oblačilih (čeprav nam je te Polona odsvetovala, saj se na njih lahko rahlo pozna sol, ki pa jo preprosto stepemo z oblačil).
Naslednjič sem s seboj prinesla temno siv šal in ga razgrnila po tleh sobe. Postal je podlaga za našo igro s soljo in z Emo sva skušali napisati naša imena.
Sol je otroka neverjetno pritegnila in spodbudila, da sta po svoje odkrivala, kaj vse se da z njo početi, npr. narediti angelčka. 🙂
Obisk solne sobe je bil prav gotovo posebne vrste izkušnja. To je bil prostor in čas za nas 4, kjer smo pozabili na zunanji svet in za 20 minut vstopili kot v nek drug, domišljijski prostor. Uživala sem v opazovanju otrok, ki sta se tako spontano igrala z materialom, ki ju je več kot očitno zelo privlačil. Priznam, da je bilo tudi nama z Bojanom prijetno držati sol v rokah in tipati njene delce. Prijeten občutek je bil tudi, ker sva se lahko na podlagi lastne izkušnje obeh kasneje pogovarjala, saj je čisto drugače, če sva oba prisotna ali pa je samo eden in nato drugemu poroča, kaj se je tam dogajalo.
Še enkrat hvala Poloni in Domnu tudi za vse dodatne informacije, nasvete in odgovore na vsa moja vprašanja! 🙂