Spomini na stres v poporodnem obdobju 3

Spomini na stres v poporodnem obdobju 3

Prvi del zgodbe je dostopen tukaj, drugi pa tukaj.

Če je na tem svetu kdo, na kogar se lahko kadarkoli zanesem, sta to moja starša! Zelo smo bili povezani že od nekdaj in četudi sem ju za pomoč prosila sredi noči, mi je nista odklonila. Nikoli! Mami je vedela, kaj se dogaja in po telefonu mi je tisti dan rekla samo, da naj pripravim stvari, ker me pride iskat, saj me take ne pusti več, ker jo resno skrbi zame. Tudi sama sem se tega zavedala, obenem pa sem vedela, da moram zadevo nekako rešiti, saj imam ob sebi otroka, ki je popolnoma odvisen od mene. Ni mi bilo lahko iti domov, počutila sem se kot totalen luzer, ki je zafural vse in še za svojega lastnega otroka ni sposoben poskrbeti, kar naj bi bilo nekaj čisto naravnega. Vseeno sem sprejela pomoč, ker je bila edina svetla bilka v tistem trenutku.

Mamina sodelavka, ki je žal zdaj že pokojna, bila pa je res zlata oseba in se je tudi sama spoznala na alternativo, mi je svetovala, naj se po pomoč obrnem h gospe Košir v Bohinju, ki zdravi s polaganjem rok. Že takoj po nekaj minutah pogovora z gospo Cvetko sem začutila popolnoma drugačno energijo od prejšnje alternativne zdravilke – bila je nežna, topla oseba, ki me je razumela in mi dala termin v najkrajšem možnem času, saj je prepoznala, v kakšni stiski sem.

Čez nekaj dni sem šla k njej. Podojila sem Emo, jo pustila pri mami in z atijem sva se odpeljala. Ker sem bila čisto brez energije, moči in še vedno utrujena in nenaspana, sem bila zelo hvaležna, da je vozil on. Gospa Cvetka je bila tudi v živo prijazna, prijetna oseba, v družbi katere sem se lahko sprostila in ji zaupala. Povedala sem ji svojo zgodbo in medtem, ko sem ležala na mizi, ona pa je na moje telo polagala svoje dlani oz. se mu približevala, sva se zapletli v pogovor, ki mi je za nekaj minut omogočil, da sem na vse skupaj malo pozabila in odplavala stran.

Povedala mi je, da takoj ne more odpraviti bolečine, ki pa jo ona kot zdravilka prav vidi, in sicer v obliki bodeče strukture. Če po nekaj dneh ne bo bolje, naj pridem nazaj. Mi je pa potrdila, kar sem začutila tudi sama, kar mi je prišepnila intuicija: ves stres, od poroda dalje, se je nabiral na enem izmed energetskih slojev moje biti in ker je bila bolečina prehuda, se je preselila na moje fizično telo, kjer sem jo kot tako tudi začutila in začela iskati pomoč, da jo pozdravim. Ljudje smo namreč energetska bitja, ki nismo sestavljena le iz fizičnega telesa, ampak je to le eno izmed energetskih plasti. Gospa Cvetka zdravi po metodi, ki jo učijo na šoli za energetsko zdravljenje Barbare Brennan.

Bolečina je bila po obisku zdravilke nekoliko milejša, a ni izginila, zato sem se čez nekaj dni vrnila, da mi je naredila še eno seanso zdravljenja. Z Emo sva se vrnili domov, sčasoma je bolečina le izginila, pri dojenju me po 5 tednih bradavica ni čisto nič več bolela in mi ni bilo treba stiskati kakšne cunje ali celo po tihem preklinjati prvih nekaj minutk podoja. Dojenje je tako postalo res enostavno opravilo.

In s preteklo izkušnjo smo bili vsi trije bogatejši za pomembno lekcijo. Z možem sva k stvari pristopila drugače – predvsem on je spoznal, da enostavno življenje ni več enako in da kakšno delo zunaj mora in lahko počaka, medtem ko jaz in dojenčica potrebujeva njegovo fizično pomoč ali psihično podporo takoj. Še tako se je prehitro vrnil na delo in veliko časa sva ostajali sami doma.

A z vsakim dnem sem se na področju materinstva čutila bolj suvereno, samozavestno in spodobno. Začela sem se počutiti, kot da sem res jaz mamica svoji deklici Emi. Pred porodom me je skrbelo, če bom tako filmsko v isti sekundi, ko bo prišla na svet, začutila neizmerno ljubezen in neopisljivo srečo. Priznam, da je nisem čisto takoj. Tisti trenutek sem bila najbolj srečna samo, da je končno zunaj, ker sem bila pri koncu z močmi in fertik od bolečin. Edino, kar mi je bilo pomembno je, zakaj ne zajoka takoj, ko je prišla na svet. Seveda je zajokala in celo za trenutek sem jo videla, potem pa so jo malo obrisali in že sem jo dobila na trebuh. Takrat sem bila nekako brez čustev, nisem čutila ne pozitivnih ne negativnih. Že čez nekaj ur v sobi pa je bilo vse drugače – rodila se je mamica v meni!

Z izkušnjo, ki sva jo dala skozi z možem v prvih tednih po rojstvu najine prvorojenke, pa se je res veliko naučil tudi on, ki mi je tako vedno bolj stal ob strani, mi pomagal, me poslušal, predvsem pa je skozi vse to tudi on kot pravkar pečeni oče navezoval stik s svojo hčerko. Jaz sem svojo bolečino izjokala in jo nekako dala ven, on pa mislim, da ne, zato mu je bilo na nek način še težje. Premleval je v sebi, saj naj bi vseeno ostal mačo, moški, ne neka pomehkužena copata. Oh, daleč je še naša družba, a se k sreči stvari spreminjajo. Verjamem, da bo pri drugem otroku obema lažje, saj bova že imela mnogo izkušenj, ki nama jih je podarila najina Ema. 🙂

Save

Save

Save

Save

Komentarji