Kuhinja je prostor našega doma, v katerem preživim zelo veliko časa, če že ne kar največ. Količina časa, ki ga tu preživim, se je seveda občutno povečala, ko sem postala mamica, pa tudi sicer je to res srce doma. Naša kuhinja je zlita z jedilnico in povezana z dnevnim prostorom. Zelo sem vesela, da skozi okna vanjo pride veliko svetlobe in je najbolj svetel prostor našega doma. To mi pomeni ogromno, saj sem kar malo vremenski človek in se razveselim toplega sončnega dne, sem in tja pa mi res paše tudi zvok dežnih kapljic.
No, torej, moja kuhinja. Želim povedati, da jo imam prav res rada. Razlogov za to je več:
- neprecenljivo se mi zdi, da sem lahko v njej glavna jaz in so stvari razporejene tako, kot meni najbolj ustreza
- zlata vredno je, da mi je ni treba deliti z nikomer (ja, sori, ni fajn deliti kuhinje s še eno gospodinjo, pa čeprav je to oseba, ki jo imaš sicer lahko čisto rad in se štekata! :D) in lahko pečem in kuham tudi ob za koga nemogočih urah in se mi pri tem ni treba ozirati na nikogar
- ta kuhinja je prva, ki je zares in samo moja – in zato je zame najboljša.
Zdaj se verjetno sliši, kot da imam ne vem kakšno fensi šmensi kuhinjo! 🙂 Pa je nimam. Moja kuhinja je stara, poverbana, nekaj gospodinjskih aparatov sva kupila na novo, nekatere sva morala že zamenjati, sicer pa najstarejši med njimi šteje častitljivih 30 let! In še vedno dela, je že ornk ulaufan in je dal skozi marsikaj.
Tudi pohištvo je staro. Dobila sva ga od moževih sorodnikov, za kar sem jim zelo hvaležna. Ker je moj mož zelo spreten, ga je malo predelal, tako da je iz kuhinje v obliki črke L naredil enoredno kuhinjo, saj je sicer ne bi spravila v ta prostor. Zamenjala sva ročaje in čez nekaj let sva jo prebarvala iz rjave na belo, saj mi je ljubše svetlo pohištvo. Prebarvala sva tudi vrata in dodala predelno steno iz ogromne iverke nežne rumene barve, iz katere so po meri narejene tudi police, ki na eni strani zakrijejo napo. S to predelno steno sva dobila dodaten prostorček, imela kam postaviti hladilnik in ločila kuhinjo od hodnika.
Zelo pomembni so mi tudi detajli, saj se mi zdi, da dajo dušo prostoru in iz stanovanja naredijo dom. Naše celo stanovanje ima polno enih kotičkov, ki so DIY variante in tako polni zgodb, unikatnih rešitev in marsikdaj tudi šare, priznam! 🙂 V kuhinji sem na zgornjo polico postavila prozorne kozarce od marmelad (ja, namenoma smo kupovali točno določeno in prosila sem tudi domače, če mi lahko zbirajo kozarce! :)) in vanje vsula različna živila, od sladkorja, soli, riža in polente do čičerike, testenin in kakava. Želela sem, da se vidi, kaj je v katerem, ker je praktično (ker shrambe nimam), priročno in lepo na pogled.
Podobno sem naredila malo nižje z začimbami, ki sem jih dala v Ikeine mini kozarčke in jih postavila na polico nad pultom. S to polico sva rešila problem, ker elementov nisva mogla potisniti do roba in je med pultom in steno zijal ene 5 cm širok prostor. Premostila sva ga z več metrov dolgo stopničko, ki mi pride zelo prav in sem prav vesela, da pult takrat ni šel do stene! 🙂
Svoja zgodba so tudi stene. Seveda sem razmišljala o čudovitih fotkah za kaljeni steklom, ki pa se mi je zdelo čisto predrago. Prepričana sem bila, da obstaja kakšna druga rešitev. Našla sva jo v pralni barvi (ki se sicer ni izkazala za tako zelo pralno, ampak ok, preživimo tudi s tem :)). Celo steno sva tako prebarvala z oranžno-rumeno pralno barvo, s temno rjavo pa sem sama dodala poslikavi: pri kuhinjskem koritu sem narisala silhuete posode, ki jo je treba umiti, pri štedilniku pa dva lonca, v katerih se že nekaj kuha. Ko sva pred vlago in umazanijo s kaljenim steklom zaščitila samo ta predela, je bil strošek precej znosnejši, DIY poslikava namesto kupljenih fototapet pa je dala najini kuhinji osebno noto.
Tako sva nekdanjo moževo otroško sobo spremenila v najino prvo skupno kuhinjo. Ta je torej stara, a je samo moja in zato je najboljša! Mogoče je ne bi bila tako vesela in je niti ne bi znala ceniti, če ne bi prej poskusila študentske kuhinje v študentskem domu, kjer včasih ne najdeš svoje posode ali pa je se držijo ostanki sosedovega kosila, drugič je gužva v njej ali pa nimaš kam zložiti svoje umazane posode, ker je v koritu že cel kup tuje ali skupne. Smo se imeli kljub temu fajn, samo na dolgi rok bi znorela! 🙂 Potem sem pa nekaj časa še kuhala skupaj s taščo, ki je sicer v svoji kuhinji pripravljala res okusne jedi, ker zelo dobro kuha, ampak vseeno to paše pod tisto točko zgoraj o dveh gospodinjah. Vsaka ima pač svoje fore in najbolj vesela sem, da sem edina gospodinja v svoji stari novi kuhinji. Sem pa vesela, kadar pridejo na obisk prijatelji ali moja mami, ki so tako domači, da si lahko v moji kuhinji kar sami skuhajo kavo, saj res nisem kofetarica. 🙂 Aja, pa zdaj sem vesela tudi, ko se mi v kuhinji pridruži Ema in kmalu upam, da se mi bo tudi Tine (vseeno pa nisem vsak dan prave volje za pomoč malih otroških rokic, sploh ko se mi mudi ali ko sem zelooo lačna! :D).
P. S.: Pokukaj v moje lonce! 😉
Fotke so delo Alenke Dak, družbi katere sem se počutila odlično, zato sem jo tudi povabila v svojo kuhinjo. 🙂