Marsikdaj sem že slišala, da je mamicam na porodniški pa res enostavno, saj smo ves čas doma, nič nam ni treba delati, smo samo z otrokom, kar je nekaj najlepšega, malo se igramo in čas nam še prehitro mine. Se strinjam, da čas hitro teče, sploh prvih 1000 otrokovih dni. Dvakrat se obrnemo okoli, pa že prepeva pesmico na nastopu za materinski dan v vrtcu.
Včasih mogoče res zgleda, kot da mamice nimamo veliko dela, kaj šele, da bi bilo to pomembno. A je pomembno: če ne prej, bi to ugotovili, ko bi zmanjkalo čistih oblačil v omari ali posode v kuhinji, iz katere ne bi dišalo po sveže pripravljenem obroku. Ok, tukaj še dokaj hitro razčistimo, da torej je pomembno delo vsake gospodinje, ki skrbi za dom. Ampak za dom skrbimo ženske tudi pred in po tem, ko dobimo dojenčka. Kaj je torej še pomembnega v mojem dnevu, ker sem mamica dveh majhnih otrok?
Skrbim za njuno prehrano: mlajšega kljub veliko začetnim težavam pri dojenju uspešno in izključno dojim, starejši hčerki pa poskušam pripravljati hrano, ki podpira njen razvoj in rast in za katero verjamem, da je zanjo koristna in dobra (njej ne vedno po okusu, ampak je pa dobra za prej omenjeno).
Vzgajam ju v skladu s svojimi vrednotami: zaenkrat le hči, kmalu pa tudi sina vključujem v skrb za živali in pridelavo vrtnin, ob poti skupaj poberemo odvrženo plastenko in jo nesemo v koš za smeti, po hči v vrtec hodim peš, ker verjamem, da je to dobro za naš razvoj, kondicijo, navade pa še skupaj preživljamo čas med pogovorom. Namesto pred ekran gremo pred garažo brcat žogo ali se igrat s peskom, skakat po trampolinu, nabirat rožice, kostanj ali čofotat po lužah … Vse to vedno ni najbolj enostavno in bi včasih tudi raje kaj naredila tako, kot bi bilo v tistem trenutku lažje – a ker gledam širšo sliko, mi to da motivacijo, da se potrudim tudi takrat, ko se mi ne da.
Z njima se igram, plešem, pojem, berem, ustvarjam …: sproti skušam odgovarjati na hiter napredek pri razvoju dojenčka in mu ponujati igrače (in tudi stvari, ki to niso, a pritegnejo njegovo zanimanje), ki mu v tistem trenutku nudijo možnosti za raziskovanje. S starejšo se sicer ne igram v običajnem pomenu besede – najpogosteje se namreč igra igre vlog po svoji domišljiji in po tem, kar je videla ali doživela v preteklem dnevu, tednu doma, v vrtcu, na obisku … Včasih sem tako vzgojiteljica, drugič mamica, tretjič njena hči, sodelavka, znanka, prijateljica … Veliko tudi skupaj ustvarjava, se loviva, žogava, gradiva potičke in gradove iz peska … Vsak večer skupaj z obema otrokoma preberemo pravljico. Na sprehodu iz vrtca se pogovarjava, kako je bilo ali pač karkoli nama pride na misel, včasih kaj aktualnega, drugič pa kakšno stvar, na katero sem jaz že zdavnaj pozabila in sem vedno znova presenečena, kako dobro si jo je zapomnil tako majhen otrok, kot je moja Ema. Z otrokoma se tudi »prauham«. 🙂 To je beseda, ki smo jo pri nas doma, ko sva bila z bratom še majhna, uporabljali za ravsanje, hehe. 🙂 To je tisto, ko se z otrokom žgečkaš, loviš, obmetavaš z vzglavniki, prekopicavaš in zraven močno smejiš.
Odzivam se na njun jok: pri dojenčku zdaj že ločim različne vrste joka in vem, kaj mi z njimi želi sporočiti. Zavedam se, da zaradi tega, ker joka, ni žleht ali mi želi greniti življenje (čeprav sem včasih iz obupa, ko je moj prvi otrok res veliko prejokal zaradi kolik, včasih pomislila tudi na to :)). Ker se umiri v mojem naročju, ne mislim, da je razvajen. Ta opazka se me mnogo bolj dotakne, kot pokažem. Z večino ljudi, ki to rečejo, se mi namreč ne zdi vredno razpravljati, saj vidim, da so obstali znotraj na žalost v naši družbi tako zakoreninjenega prepričanja. Še posebej me preseneti, če to slišim iz ust mlajših (ki imajo po možnosti že svoje otroke!).
Druga zgodba je jok starejše hčerke. To je jok povsem druge sorte. Eno je jok zaradi žalosti in razočaranja ali recimo ob padcu, torej zaradi psihične ali fizične bolečine. Otroku vedno dovolim, da izrazi svoja čustva in ne skušam preusmeriti pozornosti ali negirati njegovih občutij (mi je pa včasih težko razumeti, da recimo joka kot dež, ker kozarec ni prave barve!). Velikokrat slišim ljudi, ki svojim (ali tujim) otrokom govorijo, naj ne jokajo (sploh fantkom!), ker se ni zgodilo nič takega ali ker je to grdo! Halo!? A sami nikoli ne jokajo? Ne, mislim le, da tudi njim ni bilo dovoljeno izražanje žalosti.
Potem je pa tukaj še jok zaradi nestrinjanja. Tega je bilo pri hčerki kar veliko, dokler še ni znala povedati, kaj želi in je prihajalo do nesporazumov. Zdaj že točno zna izraziti svoje mnenje in želje, ki pa žal včasih niso v skladu s tem, kar zahtevava midva z možem kot njena starša. Takrat sledi bum! Pravim, da ji ven vrže varovalko. Priznam, da v takih trenutkih tudi meni še ne gre najbolje, se pa po vseh svojih najboljših močeh trudim, da bi na njen »izpad« odreagirala čimbolj čuteče. Na tem področju me čaka še veliko učenja.
Mamice na porodniški in tudi kasneje torej negujemo, hranimo, tolažimo, uspavamo, spodbujamo, crkljamo … Tudi ko smo utrujene, žalostne, bolne, razočarane, naveličane ali jezne me same.
Obdobje prvih 3 let – nikoli več v življenju človeka ne nastajajo v možganih nove povezave tako hitro kot v obdobju zgodnjega otroštva – tvori se namreč do 1000 novih povezav vsako sekundo! Da pa do tega sploh lahko pride, so potrebni trije pogoji:
- prehrana (hrana)
- spodbuda (igra)
- zaščita (ljubezen).
Najboljša hrana za dojenčka v prvih 6 mesecih je po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) materino mleko. V prvih letih življenja telo večino energije iz hrane porabi za razvoj možganov.
Pomanjkanje ljubeče oskrbe v prvih 3 letih življenja vpliva na priložnost, da se možgani razvijejo v vsem svojem potencialu, kar ima lahko dolgoročne posledice.
Občutek ljubljenosti in varnosti povzroča nastanek možganskih povezav, ki otroku omogočajo raziskovanje sveta in učenja iz teh izkušenj.
Igranje, petje, branje in pogovarjanje z otrokom krepijo družinske vezi in oblikujejo pozitivne odnose.
Odzivanje na otrokov jok in smeh pomaga graditi otrokove komunikacijske sposobnosti in empatijo.
To, kako ravnamo z otročki v njihovem najzgodnejšem otroštvu, odločilno vpliva na povezave v njihovih možganih v prihodnosti. Sreča in zdravje človeka sta odvisna tudi od okolja in izkušenj, s katerimi se je ta srečal kot dojenček in malček.
Trenutki v zgodnjem otroštvu štejejo. Zelo! Pomembno je, kako ravnamo z našimi največjimi zakladki. Čeprav nas včasih razjezijo, čeprav nam včasih zapolnijo prav vse trenutke v dnevu in si tako želimo 5 minut zase, čeprav nam včasih kravžajo živce, kratijo noči ali nas spravijo v zadrego, je njihova prihodnost v naših rokah. So naši največji sončki, naša največja naložba. Vse, kar jim damo v obliki pozornosti, ljubezni, igre, ni vrženo stran ali zapravljen čas. To se mi je sicer zdelo precej zlajnano, dokler moja hči ni postala ne več tako majhna malčica in se je pokazalo, kako ljubeča, prijazna, sposobna, vztrajna, odločna, pametna je. Vem, da lahko marsikatero zaslugo (in odgovornost!) za to pripišem sebi in svojemu načinu vzgoje (in temu, da so tudi mene vzgajali tako). Čeprav se mi na trenutke zdi materinstvo skrajno težko, vem, da je to moja najpomembnejša vloga v tem življenju. Vem, da otrokoma dajem najbolje, kar znam in zmorem. Vem, da se lahko kljub temu še veliko naučim. In vem, da lahko na pomembnost prvih let življenja opozorim tudi druge starše s to objavo, ki je nastala v podporo Unicefovi kampanji #EatPlayLove, ki ozavešča o pomembnosti zgodnjega otroštva.