Bliža se 1. september, ko bo tudi marsikateri malček začel obiskovati vrtec. Mamice se tako gotovo že pripravljate na uvajanje v vrtec, ob čemer so vaše misli razdvojene in sladko-grenke. Spomnim se svojih misli takrat, ko je šla moja Ema prvič v vrtec, to je bilo decembra 2015. Potem pa je septembra 2016 začela obiskovati drug vrtec in uvajanje sva ponovili. Ker vem, kako se zdaj počutite mamice, sem se odločila opisati najino uvajanje v vrtec, saj vam mogoče izkušnje pridejo prav.
Ema ni šla v vrtec z 11 meseci, saj sem že takrat delo opravljala od doma in sem se odločila, da ostane doma. Bi imela slabo vest, če bi jo dala v vrtec. Tako septembra ni vstopila v naš lokalni vrtec, oktobra pa sem kljub vsem dobrim namenom ugotovila, da se vseeno ne bo izšlo, kot sem si zamislila, saj ob malčku pač težko zbrano delaš. Bila sem na pol pri njej, na pol pri delu, vedno bolj živčna in odločila sem se, da je čas, da gre hči v vrtec.
Zakaj vse to sploh pišem? Ker je pomembno, kako se mamica počuti, ko se odloči, da bo otrok obiskoval vrtec! Če mamica hodi v redno službo in se ji porodniški dopust izteče, ko je otrok star 11 mesecev, in itak nima druge možnosti (v obliki varstva pri sorodnikih), je jasno, da gre otrok v vrtec. Če pa je mamica doma, odločitev o tem ni tako preprosta. Vsaj pri meni ni bila. A ker se je stanje vleklo kar pol leta, sem bila prepričana, da bo za naju obe bolje, da nekaj ur na dan obiskuje vrtec (odločila sva se za poldnevni program, torej od 4 do 6 ur), jaz tačas izkoristim za delo, nato pa sva skupaj.
Lokalni vrtec je bil poln, zato je bila sprejeta v vrtec v sosednji občini. Že nekaj tednov pred predvidenim začetkom obiskovanja vrtca smo vsi trije prišli pogledat vrtec, garderobo, igralnico, spoznali smo vzgojiteljico in njeno pomočnico in Emine bodoče sošolce. Bila je pogumna, zvedava in tudi pričakovala sva ravno to.
Teden dni pred uradnim začetkom sva že lahko začeli z uvajanjem. Prvi dan sva prišli samo za kakšno urico, drug dan malo več in Ema se je tako sprostila, da je že šla sama malo stran od mene po kakšno igračko, nato pa je celo želela jesti malico s sošolci. Spomnim se, da sem vmes skočila na wc in ona sploh opazila ni, da me ni! Tega sem bila ful vesela, saj je uvajanje teklo lepo. Nato je prišel čas, da se za nekaj minut umaknem iz igralnice in se počasi začne privajati na to, da bo v vrtcu brez mene. Priznam, da sem bila skeptična, kako bo to zgledalo, predvsem zato, ker mi način, kako je bilo to speljano, ni bil všeč: prišla sva v igralnico, se 5 minutk igrali, potem pa je vzgojiteljica že rekla, naj skrivaj smuknem ven. Zgodilo se je ful na hitro, možgani mi sploh niso delali, le ubogala sem njena navodila in šla na hodnik. Zelo kmalu po tem sem zaslišala jok svoje deklice in stiskalo me je pri srcu, ker sem vedela, da jo je strah, da se boji, da ne ve, da me od nje loči le stena.
Ni se mi zdelo prav – občutek sem imela, da sem izigrala njeno zaupanje. Več o tem si lahko preberete tukaj.
Seveda so jo kmalu prinesli ven, da sem jo potolažila, da je videla, da sem še vedno tam, da jo čakam, da je vse ok, ampak da se je pomirila, je trajalo kar nekaj časa.
Naslednji dan jo je peljal mož, saj je bilo zame vsega skupaj preveč, a ni bilo nič drugače – vseeno je jokala, ko je šel iz igralnice. Nato sem bila na vrsti spet jaz in medtem, ko je ostala v vrtcu, sem šla v trgovino, saj je bil v planu že daljši samostojen postanek v vrtcu. Bilo mi je nenavadno, da prvič po letu in pol nimam ob sebi svoje male deklice in niti pomisliti nisem smela na to, kako se ima v tistem trenutku v vrtcu – zagotovo lepo skrbijo zanjo, a ona enostavno ne razume, kam in zakaj je šla mamica.
Sčasoma se je navadila na vrtec, tako kot se tudi vsi drugi otroci. Kdaj pa kdaj je imela slab dan in je jokala, sicer pa večjih težav ni bilo.
V vrtec je tako hodila od decembra do julija, avgusta je bila doma, septembra pa je začela obiskovati vrtec v našem kraju. In tako naju je ponovno čakalo uvajanje v vrtec – tako kot prvič, saj je bilo zanjo vse novo – stavba, vzgojitelji, otroci. Na to uvajanje sem bila bolje pripravljena, imela sem izkušnje od prejšnjega uvajanja, zdelo se mi je lepo in prav, da me je vzgojiteljica nekaj dni prej povabila na pogovor, izpolnila pa sem tudi vprašalnik, iz katerega so lahko vzgojiteljice izvedele vsaj nekaj o otroku (predvsem kakšne posebnosti, starši smo opisali, kaj našega malčka najbolj pomiri, kaj ga razjezi in podobno).
Z uvajanjem v vrtec sva začeli na prvi dan obiskovanja vrtca (torej ne že teden dni prej, kot v prvem vrtcu). V skupini je bilo več otrok kot v prvem vrtcu in bili so že bolj samostojni (čeprav je obakrat obiskovala najmlajšo starostno skupino). Vzgojiteljica se je medtem, ko so se otroci igrali in je bila z njimi pomočnica, z mano pogovarjala o hčerki, da bi jo čimbolje spoznala. Prvi dan sva vrtec obiskali skupaj s še dvema mamicama in deklicama, ki sta bili prav tako novinki. Ena izmed mamic se je odločila, da hčerko že od začetka pusti samo. Ta punčka je res veliko jokala, kar je seveda vplivalo na vse ostale prisotne. Druga mamica je bila z malčico in po kakšni uri sta šli domov. Emi pa je bilo tako všeč, da sva ostali več ur, celo do kosila! Bila sem pozitivno presenečena! 🙂
Po par dneh uvajanja se je pri nas doma zgodil nek neljubi dogodek, zaradi česar sva morali z uvajanjem za teden dni prekiniti. To vsekakor ni na otroka vplivalo dobro, a včasih pač ne gre drugače. Zgodi se tudi, da malček po tednu ali dveh zboli in ostane doma, še preden se je dobro navadil na nov vsakdan.
Ema je obiskovanje vrtca drugič kljub vsemu osvojila hitreje kot prvič, saj ji je bil vseeno sam potek, način in dejstvo, da bom prišla ponjo, že poznano. To ne pomeni, da kdaj ni bilo kakšne solzice, a so se te hitro posušile.
Kaj se mi torej po dveh uvajanjih zdi pomembno:
- pozitiven odnos staršev do vrtca in vzgojiteljic (da pred otrokom o vrtcu govorimo pozitivno, navdušeno, z veselim tonom in izrazom na obrazu in da iskreno zaupamo v strokovnost in človeškost zaposlenih, ki bodo dobro poskrbeli za našega otroka)
- priprava otroka na vrtec (recimo branje knjig na to temo, pogovor, sprehod mimo vrtca, obisk igralnice še preden začnemo z uvajanjem, mogoče lahko pospremimo kakšnega nečaka ali otroka prijateljev v vrtec, da naš malček pokuka v garderobo in igralnico …)
- Pogovor z vzgojiteljico in pomočnico (da nekomu, ki o našem otroku še ne ve čisto nič, lahko povemo pomembne informacije, ki mu bodo prišle prav, ko bo otrok nemiren, razdražen, slabe volje, zaspan …)
- poslušanje sebe, svoje intuicije, srca (če čutimo, da ne mi ne otrok še ni pripravljen, da ga pustimo samega v vrtcu, to raje povejmo vzgojiteljici in se dogovorimo za kakšen dodaten dan, da se res oba sprostita – sicer bo naš nemir čutil tudi naš malček)
- s seboj vzemimo otrokovo najljubšo igračo, niniko, dudo ali kaj podobnega, kar mu bo v tolažbo
- po potrebi se s partnerjem izmenjujta (naj ga po potrebi en dan pelje v vrtec mamica, potem pa ati)
- ko sta z otročkom skupaj, crkljanju namenita dodaten čas, poskusite biti razumevajoči in pripravljeni tudi na to, da se včasih malček ne bo hotel odlepiti od vas ali da bo stres poslabšal njegov tek, odvajanje od pleničk, dude, spanje …
- v tem času tudi ne imejte v načrtu kakšnih drugih večjih sprememb (recimo navajanje na spanje v svoji sobi, spremembe vsakodnevne rutine, odvajanje od pleničk ali dude, prihod novega družinskega člana …)
- bodite iskreni do vzgojiteljev (če vas kaj pri delu vzgojiteljev v vašem vrtcu moti, se poskusite z njimi iskreno pogovoriti, saj ni dobro, da to držite v sebi, ker bo tudi malček začutil, da z nečem v zvezi z vrtcem niste ok)
- že od prvega dne skušajte ustvariti in ohranjati rutino (kako prideta v vrtec, kaj najprej storita, se preobuje sam ali mu pomagate, se še pocrkljata, mogoče zapojeta pesmico, mogoče to storita že v avtu, ga pospremite do vrat igralnice, mu daste enega ali dva poljubčka, mu kaj zašepetate na uho itd.)
- otroka ne zavajajte (ne lažite otroku, da greste samo na wc, če vas potem ne bo nekaj ur – tisti trenutek mogoče res rešite situacijo, dolgoročno pa izgubljate njegovo zaupanje)
- če morate govoriti z vzgojiteljico, jo prosite, da vam pove, kdaj ima čas in se raje oglasite takrat (če res ne gre za nekaj, kar se lahko zmenite ful na hitro, raje pogovora ne začenjajte zjutraj, med vrati, saj lahko to malčka zmede, ker ni del vsakdanje jutranje rutine poslavljanja)
- otroku vedno zagotovite, da se boste vrnili ponj.
Naj bo začetek novega šolskega leta in z njim uvajanje v vrtec čimbolj prijetno in čimmanj stresno za vas, mamice, in vaše malčke. 😉
Deja