V bližnji gozd po gobe

V bližnji gozd po gobe

Kljub deževnemu septembru skušamo izkoristiti dneve, ko je Ema cel dan doma, saj se na preglede vozim na Gorenjsko, kar združiva z obiskom mojih staršev in tako sva tam čez vikend in še kakšen dan vrtca prešprica. 🙂 Žal sama ne morem več daleč in to mislim resno, že hoja po stanovanju mi je nacajte cel podvig, ker me močno boli spodnji del trebuha in v koraku, zato previdno izbiramo destinacije za krajše izlete, pa še tam se ponavadi presodim – na kavču imam pač občutek, da bo šlo z lahkoto. 🙂

Tako smo se zadnjič odpravili v gozd. Že med vožnjo po malo višjih koncih nas je presenetil prizor sredi septembra: listje, ki še niti ni obarvano, ampak zeleno, in pobeljeni hribi.

pobeljena Golica in zeleno drevje

Namen smo imeli iti po gobe. Optimisti. 🙂 No, saj nekaj jih je bilo na tistih par metrih, ki mi jih je uspelo prehodit, vendar nihče od nas ni tak gobar, da bi si jih upali nabrati in pojesti. Našli smo samo par lisičk in jih seveda prepustili Emi, da jih je odtrgala in položila v košarico. Ostale gobice smo samo opazovali in občudovali, nas je pa že lovil mrak, ki je v gozdu še izrazitejši, tako da smo morali tudi zato kmalu nazaj proti avtu. Upala sem, da se mi bo nasmehnila kakšna rdeča lepotička z belimi pikami, a nismo srečali nobene.

Našli smo le par lisičk

Zanimivo je bilo skakati po potočku in blatu.

V gozdu se je res že počasi temnilo, na robu gozda pa je večerno sonce slikalo žareče podobe.

Za gobovo juho gob ravno nismo nabrali, smo se pa vseeno imeli lepo. 🙂

 

Komentarji

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published.