Ema ne bo več edinka, saj se pripravljamo na prihod novorojenčka. Z možem sva vedno želela imeti več kot enega otroka, tudi zato, ker se nama zdi čisto drugače, če jih je več, če se lahko skupaj igrajo, tudi ravsajo, se učijo deliti stvari in pozornost, če lahko nekoga kličejo brat ali sestra in med sabo spletejo edinstvene vezi in zavezniški odnos.
Prihod novorojenčka je v vsakem primeru ogromna sprememba v družini – ko dvojina postane množina in verjamem da tudi, ko se množina še poveča. Čeprav sem optimistična glede tega, kako bo hči sprejela sorojenca, sem hkrati tudi previdna in jo želim čimbolje pripraviti na dogodek. In kako potekajo priprave na prihod novorojenčka?
Pogovor
Emi sva veselo novico – da bo postala sestrica – povedala že zelo zgodaj, po prvem pregledu, ki je pokazal, da nosečnost poteka tako, kot mora. Pokazala sva ji sličico z ultrazvoka in ji pripovedovala o tem, kaj sploh je na njej, da je dojenček v mojem trebuhu in da bo preteklo še nekaj časa, preden dejansko pride k nam. Od takrat naš pogovor praktično vsakodnevno – sploh z vedno večji trebuhom – vključuje tudi teme, ki se dotikajo dojenčka.
Knjige
Pogosto obiščeva knjižnico in poleg naključno izbranih knjig pogosto poiščem knjige na določeno temo (glede na letni čas, aktualne dogodke pri nas doma, izlete, Emina trenutna zanimanja …). Tako sem na policah knjižnice poiskala tudi knjige, ki na malčkom primeren način razlagajo, kako se družina poveča, od kod pride dojenček in kako zgleda življenje po njegovem prihodu.
Moja najljubša knjiga, ki opisuje prihod novorojenčka, je knjiga Dobil sem sestrico – ampak jaz bi imel raje hrčka avtorice Indie Knight. Tudi Emi je bila ful všeč in prebrali sva jo kar nekajkrat.
Ogledovanje fotografij v albumih oz. fotoknjigah
Z Emo si radi ogledujeva fotografije v fotoknjigah, ki prikazujejo njena prva leta življenja. Za vsako leto izdelam eno fotoknjigo, v kateri zajamem vsakodnevne dogodke, mejnike in posebne trenutke preteklega leta. Zelo rada opazuje fotografije sebe, ko je bila še dojenček. Sprašuje me, kaj prikazujejo, kaj je počela in zakaj. Vse ji opišem in razložim in z zanimanjem me posluša. Preko svojih fotografij spoznava življenje dojenčka: kako se prehranjuje, kaj počne, kaj že zna in česa še ne zmore, kako mu odrasli (in sorojenci) pomagajo … Skozi pogovor ji tako pripovedujem, kako bo potekalo naše življenje potem, ko dobi bratca ali sestrico. Razlagam ji, kako vse mi bo lahko pomagala, kaj vse bo potrebno postoriti, kako se dojenček obnaša, zakaj joka in zakaj enostavno ne pove, kaj želi, in predvsem kako bo pri vsem tem lahko pomagala ona.
Velika sestrica
Ema bo postala velika sestrica! Kar ne morem verjeti! Že tako se včasih zamislim, kako hitro je minil čas in je moja mala punčka že taka velika malčica. Ko bomo dobili dojenčka, se nam bo zagotovo vsem zdela še večja in bolj odrasla. Spodbujam jo tudi, da bo svojemu bratcu ali sestrici za zgled, saj se bo moral ta še vsega naučiti, ona pa že toliko stvari ve in zna. Pri tem je spet ključnega pomena pogovor o tem, kaj počne dojenček, katere pripomočke uporabja (recimo duda, pleničke, voziček …), ona pa je to že prerasla in se obnaša drugače (npr. ne sporazumeva se več z jokom – no, včasih tudi, hehe – ampak z besedami in stavki, ne uporablja več pleničk, ampak stranišče). Opažam, da ob pripravah na prihod novorojenčka Emo zelo zanimajo predmeti, namenjeni njemu (dude, stekleničke, pleničke, majhna oblačilca …) in se želi z njimi igrati. Se pa tudi obnaša precej dojenčkasto, pravi, da je ona dojenček, pride k meni in “želi piti iz mojih prsi” in podobne fore. Verjamem, da je zanjo to nekaj povsem nepoznanega, novega, mogoče jo je celo strah in se počuti ogroženo. Priznam, da se tudi sama v takih situacijah lovim – včasih ne vem, ali naj ji pustim dudo (ki smo se jo sicer znebili pred dobrim letom!), da jo cel dan vlači po ustih ali ne. Včasih sem res v dilemi. Glede na to, kako rada jo je imela, me kar skrbi, da bi se je zdaj spet navadila, po drugi strani si mislim, da bo mogoče željo po dudi izživela še pred prihodom novorojenčka in je potem ne bo jemala njemu, skratka, veliko misli me prešine čez dan in v določenih situacijah sem ne vem, kaj je najbolj prav. Skušam ravnati po trenutnem občutku, kaj takrat najbolj potrebuje, mi pa verjetno ne uspe vedno.
Igranje vlog
To je ena Eminih najljubših iger – igra se, da je mamica, vzgojiteljica, kuharica, frizerka, knjižničarka ali trgovka. Preko igre tako spoznava poklice in življenjske vloge, jaz pa to izkoristim za to, da pogovor napeljem na vse, kar nas v realnosti čaka, ko pride dojenček: previjanje, hranjenje, preoblačenje, jok, igranje …
Pogovor med Emo in dojenčkom
Emina domišljija nima meja in tako je lepo sprejela mojo idejo o oživitvi njenih igrač, ki so spregovorile. Z njimi se rada pogovarja, sama pa je začela pogovor tudi z mojim trebuhom oz. dojenčkom v njem: ves čas mi lubčka trebuh in včasih reče: »Dojenček.« In potem čaka, da jaz s popačenim glasom odgovarjam kot da ji v resnici odgovarja njen bratec ali sestrica.
Za zdaj je Ema ful navdušena nad dejstvom, da bo postala sestrica. Upam, da bo tako tudi, ko dojenček dejansko pride v našo družino. Kljub veselju pričakujem kakšno krizico, kar se mi zdi povsem razumljivo. V skrb za dojenčka jo bom poskusila čimbolj vključiti, da se ne bo počutila prikrajšano in da bo že od prvih dni tkala vez s svojim sorojencem, upam le, da mi včasih ne bo vse skupaj prenaporno, saj je včasih kar zahtevno odgovoriti na vse zakaje, ki mi jih zna zastaviti v enem dnevu! 🙂
Kako pa si ti pripravljala starejšega otroka na prihod novorojenčka? Zapiši v komentar! 😉
Deja