1. januar. Spet se je eno leto poslovilo in začenja se novo obdobje. Ko sem bila majhna, je bil vsak rojstni dan, vsak božič, vsako praznovanje novega leta nekaj posebnega zame. Tako fajnih praznovanj Silvestrovega, kot sem jih doživela v otroštvu, ne bo več, ker so preprosto neprekosljivi. Upam, da bosta imela tako lepe, na čase celo nore spomine tudi moja otroka.
Kako pa je zdaj, ko sem “velika”? Čas je nekako zabrisan, dnevi so zliti v neprepoznavno gmoto in zdi se mi, da vsako leto minute, ure in dnevi hitreje bežijo mimo mene, mimo nas. Praznovanje novega leta je pač le še eno izmed dogodkov v letu, nič posebnega, sicer nič slabega, ampak tudi nič takega, kar bi si posebej zapomnila. Pa si želim! Želim, da bi bili določeni dogodki še vseeno posebni. Taki, kot so bili včasih. Prav zato želim ohranjati tradicijo, ko za božič jemo fondi in poslušamo zlajnane božične pesmi. Ali ko cel december ustvarjam: voščilnice, adventni venček, dekoracijo, darila … Ko za veliko noč na mizo prinesemo servis, ki sta ga mami in ati dobila za poročno darilo pred več kot 30 leti. Želim tudi ustvarjati novo tradicijo – tradicijo in navade moje družine.
Na voščilnice za leto 2018 sem ljudem, ki zasedajo v mojem srcu posebno mesto, napisala to, kar želim tudi vsem vam, bralci in bralke moje Kuhartnice: da bi v tem letu opazili tiste drobne vsakdanje trenutke, ki v srce prinesejo toplino, ljubezen in hvaležnost. Vsako leto pri pisanju voščilnic nekako začutim, kakšno je moje voščilo. In letos sem začutila prej omenjeno. In ko sem to na roke napisala 27x, nekajkrat na Facebooku in na fotko, ki sem jo poslala okoli, me je prav res zadelo: vsem, tudi sebi (!), želim, da bi v norem vsakdanjem tempu res zaznali in dojeli, da se nam je pravkar zgodilo nekaj, kaj jemljemo za samoumevno, a pravzaprav ni. Ni samoumevno, da se zvečer uležemo v svojo domačo, čisto posteljo. Ali da se lahko zmišljujejo, kaj bomo danes skuhali za kosilo. Ali da nam pridelek na vrtu ful dobro uspe. Ali da gremo po otroka v vrtec, kjer vemo, da se ima fajn, da je s prijatelji, da se vsak dan nauči kaj novega in da je iskreno vesel, ko ga pridemo iskat. Lahko bi naštevala še ure, ampak saj se razumemo, ane? Tudi sama včasih mislim, da je bil kakšen dan pa res posran. To se mi zgodi predvsem, ko gre narobe ena ali par stvari, pa že zgrešim vse tiste, ki so bile pa ok ali celo dobre.
Na današnji dan leta 2013 sem se tako odločila, da bom vsak dan zabeležila en dogodek tistega dne, ki je bil lep, pozitiven, saj verjamem, da se nam vsak dan zgodi nekaj lepega. In tako sem res napisala 365 objav, ki si jih lahko prebereš tukaj. Prav zanimivo mi jih je bilo prebrati za zdaj že 5 let nazaj. Določenih opisanih trenutkov se dobro spomnim.
In odločila sem se, da projekt Vsak dan nekaj lepega ponovim v letu 2018. Ker vem, da vsak dan gotovo ne bom imela možnosti napisati objave na blogu, sem se odločila, da bo projekt potekal na Facebook strani Kuhartnica. Kakšen dan bom gotovo padla notri (in imela tudi dosti časa) in bom svoj vsakdanji trenutek, ki je pogrel moje srce, opisala bolj na dolgo, drugič bo to samo stavek ali besedica.
Vabim pa tudi vse vas, tebe, ki to bereš, da se mi pridružiš. Vabim te, da z mano deliš svoj trenutek vsakdana, zaradi katerega ti bo zvečer, ko boš legel/-la v posteljo, prijetno pri srcu. Sodeluješ lahko tako, da napišeš komentar pod mojo dnevno objavo, ki bo označena z oznako #vsakdannekajlepega ali pa na svojem profilu (ali strani) dodaj to oznako. Moj namen je, da postanemo pozorni na res tiste drobne, komaj opazne trenutke v vsakdanu, ki jih imamo že za povsem samoumevne, a so pravzaprav darilo in razlog za srečo, veselje, toplino in hvaležnost. In če jih bomo opazili, se bo prav to naselilo v nas. A ne bi bilo to lepo?
Prvo objavo v projektu Vsak dan nekaj lepega bom napisala tudi tukaj, za pokušino. 🙂 Torej, kaj je bilo lepega v mojem današnjem dnevu, 1. januarja? V bistvu je bilo lepih več stvari, a predvsem mi je bilo všeč in se mi je zdelo tudi pomembno, da sva ob polnoči in še malo po njej imela z možem zase. Glede na to, da imava dojenčka in 3,5-letnico, je to res redek trenutek in pomanjkanje časa samo za naju že načenja najin odnos, kar se pozna tudi na našem družinskem življenju. Kar seveda ni ok. Zato sem vesela, da sva imela priložnost biti malo sama, uživati v ogledu filma in preprosto družbi drug drugega. Brez govorjenja, razpredanja sem in tja zakaj to in ne tisto, ampak enostavno v bližini, objemu in povezanosti. <3
In kaj je bilo lepega v tvojem dnevu? Pridruži se mi in zapiši sem.