Ko sem premagala mastitis in ugotovila, kako lahko spodbudim nastajanje mleka (več o tem sem napisala tukaj), so me bradavice, ki so se do tedaj že nekoliko navadile na stalno stimulacijo, tri tedne po porodu spet bolj in na drugačen način začele boleti. Kaj pa je zdaj to? Bolečina je bila zelo huda, ostra, zbadajoča, segala je tudi v dojko, kjer je bila močna, globoka, topa, občasno pa sem imela občutek, da mi je nekdo vanjo porinil iglo. Po simptomih sodeč naj bi bile glivice. Hm? Glede količine zaužitega sladkorja nisem bila več tako pridna kot v nosečnosti, jemala pa sem tudi antibiotike, s pomočjo katerih sem rešila mastitis.
Občasno je bilo tako hudo, da sem vzela kakšen lekadol in si na dojko dala topel termofor. To mi je nekoliko olajšalo bolečine, ki sem jih najlažje prenašala, če sem enostavno zaspala (kadar je bilo to izvedljivo). Ker zaradi neprijetnega dojenja otročka nisem pristavljala enakovredno na obe strani, se mi je trikrat zamašil mlečni vod. K sreči mi je to uspelo že v prvem poskusu rešiti. Tega sem se lotila tako, da sem dojko čimbolj ogrela z vročo vodo (šla sem pod vroč tuš ali nanjo za nekaj časa položila vročo mokro brisačko), potem sem pristavila otročka tako, da je imel jeziček na tisti strani kolobarja, ki je bil v smeri zamašitve. In potem sem molila, da je otrok sestradan, ne samo lačen! Med dojenjem sem z občutkom pritiskala na prizadet del dojke v smeri proti bradavici.
Lotila sem se torej reševanja nastale težave, ki se kar ni dala odgnati. Bradavice so bile zaradi pogostega dojenja zelo veliko časa na toplem, temnem in vlažnem, kar glivicam ugaja. Začela sem uporabljati oralni gel Daktarin za mazanje bradavic in kolobarja – previdno, v zelo majhnih količinah pa sem ga nanašala tudi v Tinetova usteca – in raztopino kisa (skodelica vode, žlica kisa), s katero sem namazala bradavice takoj po podoju in pustila, da se posuši na zraku. Nato sem nanesla kokosovo olje. To ima zelo zdravilne učinke, deluje protiglivično in protivnetno in pospešuje celjenje kože, zato se uporablja tudi za druge kožne težave. Uporabila sem tole 100% ekstra deviško kokosovo olje iz ekološke pridelave, saj sem želela res kvalitetno olje, glede na to, da bradavic pred podojem nisem umivala in je tako nekaj olja zaužil tudi moj dojenček. Seveda nisem porabila vseh 500 ml, kolikor jih je v kozarcu in mi bo olje prav prišlo tudi pri peki in kuhi. 😉
Glivice so trdovratna nadloga in vedela sem, da bom morala biti močna ter bolečine prenašati še kak teden ali dva, preden bodo vsi ukrepi učinkovali. Poleg že omenjenih sem vsako jutro prekuhala obe dudi in stekleničko s cucljem, vsak dan sem menjala pižamo in spodnjo majico (zaradi bolečin modrčka nisem mogla nositi) in perilo prala na 95 °C, nato pa ga še dobro prelikala.
Verjetno si lahko predstavljate, da se je vse skupaj cele dneve in noči vrtelo pretežno okoli dojenja in reševanja nastalih težav, za katere si nikoli nisem mislila, da se nama bodo zgodile. Zato sploh nisem takoj opazila oz. posvetila pozornosti še enemu zanimivemu pojavu: moji bradavici sta spreminjali barvo – postali sta beli in čez čas spet rdeči! Kaj takega sem videla le pri stari mami, ki ji konica prsta včasih postane bela, kmalu pa je prst spet tak, kot da ne bi bilo nič. Ker sem hude bolečine res težko prenašala že več tednov, sem iskala rešitve na vseh možnih koncih. Na internetu sem odkrila zapis ženske, ki je opisovala zelo podobne težave, kot so bile moje. Izkazalo se je, da gre za Raynaudov fenomen. Zanj sem slišala prvič, a baje prizadene petino doječih mamic. Šlo naj bi za pretirano krčenje žil zaradi mraza ali stresa, čemur se je torej potrebno izogibati. Hm, ja, no, zima je, tako da je pač mrzlo. Imam 3,5-letnico in novorojenčka, kup težav z dojenjem in sinovim pridobivanjem teže, nenaspana sem – kako naj ne bom pod stresom?
Druga možnost je uživanje zdravila nifedipin, ki naj bi – laično povedano – širil žile in tako omogočal, da tudi do prizadetih delov telesa pride kri. Na poporodnem pregledu pri 6 tednih sem težave omenila ginekologinji, ki o tem pojavu na bradavicah ni vedela nič, mi je pa vseeno bila pripravljena napisati zdravilo Adalat. Še vedno sem upala, da mi ga ne bo potrebno jemati, ker ima kot vsako stranske učinke, a sem se na koncu le odločila in pojedla vseh 28 tablet (ne naenkrat! ;)).
To je pomenilo še 4 tedne bolečin. Izvajala sem ukrepe za odpravljanje glivic in zdravljenje Raynauda, saj sem menila, da me pestita obe težavi. Konec koncev mi diagnoza ni bila niti tako zelo pomembna kot to, da odkrijem, kaj mi pomaga. Jemala sem tudi B, C in D vitamine ter probiotike. Ja, želela in morala sem narediti vse, da me neha boleti in da bi lahko normalno dojila.
Končni seštevek je tako 2,5 meseca, ko so me bradavice KONČNO nehale boleti in dojenje mi ni več mučno. Dojke so še vedno nekoliko razbolene, zaradi česar sem šele pri skoraj 3 mesecih starosti sina lahko prvič dala v nosilko, čeprav sem si to zelo želela že prej. Vesela sem, da sva vztrajala, oba, in da sva imela pri domačih podporo in spodbudo. Hvala vsem! Upam, da naju zdaj čaka še več mesecev prijetnega dojenja.
Če imaš kakršnokoli vprašanje glede opisanih težav, ti z veseljem pomagam po svojih močeh! Predvsem pa ti svetujem, da se čimprej obrneš na svetovalke za dojenje, katerim se tudi jaz ful zahvaljujem za vso pomoč in podporo pri premagovanju težav!
______________________________________________
Fotografije je posnela Katja Perko iz Ohana-K photography.
O Raynaudovem fenomenu bradavic sem med drugim sama našla podatke na medover.net, v knjigi Želim dojiti avtorice Mojce Vozel in na straneh v angleščini tukaj, tukaj, in tukaj ter tukaj.