Zakaj z dojenčkom in malčkom hodim peš?

Zakaj z dojenčkom in malčkom hodim peš?

Zakaj z dojenčkom in malčkom hodim peš? Leta 2018? Na voljo imamo namreč avtomobile (in druga prevozna sredstva) pa tudi časa nihče nima preveč in ga moramo porabljati preudarno, torej ga zapraviti čimmanj in čimveč narediti v čimkrajšem času. Zakaj potem hodim peš? In to z otrokom(a)?

1. Plusi za dojenčka

Že iz vozička sta Ema in Tine opazovala naravo, bližnjo in daljno okolico, ki je njima neznana in zato še toliko bolj zanimiva, včasih pa sta uživala v mirnem spancu ob gibanju vozička. Verjamem, da je lažje nadaljevati s pešačenjem tudi, ko dojenček postane malček, če s tem začnemo že kmalu po rojstvu (in seveda, če je tudi nam samoumevno, da gremo kdaj kam peš, ne nujno povsod z avtom).

2. Plusi za mamico

Sprehod z vozičkom je tudi zame sprostitev: poskrbim za gibanje (drugačno kot tisto od štedilnika do pralnega stroja :)), grem na svež zrak, v drugo okolje in med ljudi. Morda naletim na mamico, ki se tudi ravno zdaj bori z nenaspanostjo ali s težavami pri uvajanju goste hrane.

3. Narava

Načeloma hodim Emo v vrtec iskat peš. Od nas do vrtca vodi zelo malo prometna cesta, ki se vije mimo travnikov, reke, skozi park, ob glavni cesti in en del mimo stavb. Vse v enem torej. Tudi dolžina je ravno prava, da jo malček (ob nekaj spodbude) zmore. V tej starosti si je seveda treba natančno ogledati vsako bilko ob poti, a to sem vedno izkoristila za spoznavanje narave: z Emo sva se pogovarjali o letnih časih, o rastlinah in živalih ob poti. Iskali in opazovali sva polžke, močerade, deževnike, kobilice, pajke, metulje, pikapolonice, kužke, mucke, ptičke … Pogovarjali sva se o različnih drevesih in njihovih plodovih.

Tine iz vozička vedno bolj aktivno sodeluje na naših sprehodih.
Našli smo polžjo družino. 🙂

To je zahtevalo svoj čas in včasih tudi dobre živce. Kadar se mi je kam mudilo, sem šla raje z avtom, saj sem vedela, da bom sicer na trnih. Priznam, da zdaj v sprehodih uživam maksimalno, ker je Tine še v vozičku, Ema pa hodi že skoraj tako hitro kot jaz. Zdaj jo še vedno zanimajo stvari ob poti (če ne, jo pa sama opozorim na kaj zanimivega). Stvari si lahko pogledava res natančno. V knjižnici sva si izposodili žepno knjižico o travniških rastlinah in živalih, ki jo vržem v prtljažnik vozička in je vedno pri roki, ko naletiva na neznane rastline ali živali, ki pritegnejo najino pozornost. Včasih ima Ema s sabo tudi lupo, ki jo je dobila za rojstni dan, in je tako luštna, ko preučuje rastlino v živo in jo primerja s fotografijami v knjižici. <3 Če pa knjižice nimava pri roki, pa naju nekaj zelo zanima, kar poguglava – mobi imam itak vedno s seboj. O tem, sem pisala tukaj.

4. Cestno-prometna pravila

Naša pot do vrtca delno vodi tudi po glavni cesti, ampak res le nekaj metrov, sicer pa gre za stransko cesto. To izkoristim za učenje obnašanja na cesti. Nekako ne verjamem v “Pazi, avto!” in da naj sploh ne hodi na cesto, ampak se raje skupaj pogovarjava, kaj naredimo na prehodu za pešce, po kateri strani ceste hodimo, kaj naredimo, če se približuje avto … To se mi zdi zelo pomembno, sploh ker bo po tej poti čez nekaj let hodila v šolo.

5. Vreme

V vrtec jo grem iskat z avto le, če sem ravno na poti, če direktno po vrtcu kam gremo (z avtom), če je vreme res neprimerno (recimo v poletni vročini, v hudem mrazu ali nalivu). Sicer pa se mi zdi super, da je vreme nekaj spremenljivega! Pešačimo tako v sončnem, oblačnem, deževnem, vetrovnem kot snežnem vremenu; pomladi, poleti, jeseni in pozimi. S tem otroka učim, da sonce ni predpogoj za hojo. Ko dežuje, pač obujeva škornje, oblečeva pelerino s kapuco in vzameva s sabo dežnik, čez voziček pa napnem dežno prevleko. Najraje grem na sprehod po večjem nalivu, ko samo še malo dežuje, je pa že polno luž in živalic, ki so prikukale na plano. Ema ful rada skače po lužah in jaz ji z veseljem pustim, da se umaže in zmoči, saj gremo potem naravnost domov, kjer nas čaka moj najboljši prijatelj pralni stroj. 🙂

Dežna prevleka za voziček mi je prišla prav tudi, ko je rahlo snežilo.
čof po lužah 🙂

6. Socialne vezi

Nekaj časa sem v vrtec po Emo hodila skupaj s še eno mamico. Ona je s seboj na sprehod vzela še psa, da se je zjagal še on. Bil je velik, nemški ovčar. Zdelo se mi je super, da Ema vidi, da tudi tako velik pes ni nič strašnega, sem jo pa seveda vseeno poučila o obnašanju do (tujih) psov. Obenem, ko smo torej hodili skupaj, je bilo res fajn, ker sva mamici na poti do vrtca lahko hodili s hitrejšim tempom in po svoje klepetali, nazaj grede smo šli pa pač bolj počasi, se večkrat ustavili in se pogovarjali z otrokoma. Je pa bilo to dobro tudi za Emo, ki je tako tkala vez s sošolcem še izven vrtčevskih prostorov.

Skakati po mokri cesti je v družbi še prijetnejše.

7. Skrb za zdravje

S hojo skrbimo tudi za zdravo telo. Zdi se mi prav in pomembno, da se otrok na gibanje navaja že zgodaj. Ja, seveda se otroci itak veliko gibajo, ampak zdi se mi, da v današnjem času tudi vedno več časa preživijo pred televizijo, računalnikom in tablicami ali telefoni, ko začnejo hoditi v šolo, pa se ta čas še poveča. Zato se mi zdi res dobro, da je otrok že od majhnega navajen, da gre kdaj kam tudi peš, ne da se za vsak meter usede v avto. 😉

8. Povezovanje

Med sprehodom smo skupaj samo mi trije in vtisi iz vrtca so še sveži. Na klasična vprašanja Kako je bilo v vrtcu? in Kaj ste imeli za kosilo? ter Ste bili danes kaj zunaj in kaj ste še počeli? tudi jaz ne izvem veliko. Zato pogovor, ki v osnovi sploh ni namenjen pridobivanju teh informacij, postreže z več podatki in včasih celo izvem kaj, kar verjetno sicer sploh ne bi. To je čas, ko smo skupaj res samo mi trije in zato mi to pomeni še toliko več.

Z nami na sprehod gresta včasih tudi naša mucka.

Na naših sprehodih pa je še posebej zanimivo, ko se nam pridružita naša mucka, Tinči in Zof. Ko je bila Ema majhna, se je Zof zbasal v prtljažnik vozička in se je frajer peljal! 😀

Večinoma pa seveda uporabljamo avto za premagovanje večjih razdalj. Da takrat čas hitreje mine, počnemo tole.

Komentarji

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published.