Po prvem dnevu, ki sva ga preživela v Villachu, ob Osojskem jezeru in na Osojščici, sva šla zjutraj na zajtrk, ki ga je nudil hotel. Ta je bil precej raznolik, čeprav še vedno dokaj klasičen, me pa veseli, da so ponudili tudi razne kosmiče, med, jogurt, sadje, namaze in ne le marmelade in putra pa salame in sira. 🙂 Po odjavi iz hotela sva se odpeljala proti Millstäter Seeju oz. Milštatskemu jezeru. Pokrajina tukaj je bila precej drugačna, kot sem si predstavljala – nisem namreč pričakovala, da je med tem jezerom in glavno cesto proti Spittal an de Drau oz. Špitalu ob Dravi velik hrib. Na blef sva se odločila, da greva najprej do jezera in potem do Špitala, zato sva do jezera prispela pri Dobriachu. Tam sva ugotovila, da se da tudi v avstrijskih jezerih celo zaplavati (sicer je dostop do vode povsod v privatni lasti in je tako za vse druge otežen oz. nemogoč). Ob obali je torej kopališče, restavracije in dva kampa, med njima pa vodi pot do pomola, kjer ustavlja turistična ladjica. Imela sva več sreče kot na Osojskem jezeru in čakati sva morala le 15 minut. Ker ta dan nisem bila sposobna za vlogo prave turistke, mi je 2 in pol-urna vožnja zelo ustrezala, sva pa videla res vse jezero, obalo in kraje ob njem. Zanimivo mi je bilo slišati, da so jezera v Avstriji zelo čista in da tudi ladjico poganja neko posebno, bolj bio gorivo, kaj več pa nisem razumela. 🙂
Po povratku sva se z avtom odpeljala po obalni cesti do Seebodna, od koder sva zavila proti Gmündu namesto Špitalu. Ful mi je všeč tak način potovanja, saj se lahko sproti odločaš in prilagodiš potek izleta, česar pri potovanju z agencijo ne moreš. Ves čas sva se vozila ob avtocesti, mimo naju je tekla reka, srečala sva celo nekaj hiš, stisnjenih ob skalnate stene. Ustavila sva se na počivališču, kjer naju je presenetilo, kako lepo je urejeno (v wc-ju je bilo vse, od toaletnega papirja do mila). Zraven je bil tudi piknik prostor in velikanski leseni stol z zelo posebnimi nogami. Pripadale naj bi zmajčku, ki nekoliko naprej razveseljuje otroke v nekakšnem doživljajskem parku. Peljala sva se tudi mimo term, ki so očitno prav tako namenjene predvsem družinam z majhnimi otroki.
Prispela sva v Gmünd. Najprej sva zagledala cerkveni zvonik, pokopališče in grad. Tam sva parkirala in skozi vrata c mestnem obzidju vstopila v mesto. Zanj mi je povedala mami, ki ga je obiskala, ko je hodila po Alpe-Adria poti in jo je očaral. Gre za mestece, v katerem je doma veliko umetnikov in ustvarjalcev, ki imajo tukaj svoje ateljeje, galerije in studie, a ob najinem obisku v nedeljo pozno popoldne je bil večina zaprta. V tistem trenutku sva tudi bolj gledala za prenočišči. 🙂 Imela sva srečo in dobila prosto sobo v hotelu Kohlmayr. Ta je bila cenejša, lepša in večja od tiste v Villachu in – kar je bilo meni zelo pomembno – gledala je na ulico mesta! Najprej sem nekaj časa kar sedela ob oknu in opazovala življenje pod sabo (ki ga kot rečeno takrat ni bilo toliko, je bilo pa malo bolj živahno že naslednje jutro, čeprav so nekatera vrata vseeno ostala zaprta, saj je v Avstriji marsikje v ponedeljek “ruhetag”, kar pomeni miren dan po vikendu, prav tako pa sva bila zjutraj prehitra za ogled razstav ali da bi pokukala v kakšen atelje).
Ko sva razpakirala in preparkirala avto tik pod najinim oknom, sva šla do gradu. Razgled je bil spet lep, sam grad pa se mi je zdel malo zanemarjen. Jest sva šla v restavracijo hotela Alte Post. Tokrat sem si raje privoščila samo kremno česnovo župco, ki je bila odlična, nato pa sva zavila še v slaščičarno Nussbaumer, kjer sva kupila tudi njihovo ročno izdelano čokolado.
Naslednji dan sva zajtrkovala v hotelu, nato pa sva upala, da bo kaj že odprto. Res so bile odprte trgovinice, ki ponujajo precej domačih izdelkov, kot so kreme, mazila, pripomočki za izdelavo domačega mila, lesene igrače, oblačila, igrače.. Tukaj so imeli veliko ponudbo igrač Djeco in začimb Sonnentor, kar me je prijetno presenetilo. Kupila sva darilce za otroka, ulico stran pa sva naletela na samopostrežno prodajalno domačih pridelkov in kupila moko in krompir. 🙂 Sicer bi z veseljem obiskala tudi muzej Pankratium, ki je gotovo zanimiv, v Gmündu pa se nahaja tudi največji zasebni muzej Porscheja.
Najin naslednji cilj je bil jez na reki Malti visoko v hribih, o čemer pišem v naslednjem zapisu.