Dinamika naše družine se je s prihodom drugega otroka seveda spremenila. To pač pomeni, da sem večino časa z dojenčkom. In to pomeni, da sem manj z Emo. Tudi ko sva skupaj, je zraven Tine, ponavadi v mojem naročju, ki je tako zasedeno. Glede na to, da me še vedno bolijo dojke, mi niti ni do ne vem kako močnih objemov in sunkovitih premikov nog in rok naše nadebudnice. Prav zato skušam najti čas samo za naju, da nekaj počneva skupaj, samo midve ali tako, da zraven ni Tineta. Da njeno, naše življenje poteka tako, kot je potekalo prej. In kaj Ema najraje počne?
USTVARJANJE
To je številka ena v aktivnostih, ki jih z Emo počneva skupaj. Lahko samo skupaj kaj pobarvava ali pa ji pripravim kompleksnejšo ustvarjalno dejavnost. Te so trenutno še malo v ozadju in tako smo se po Tinetovem rojstvu lotili odtiskovanja dlani in stopal obeh otrok in izdelave voščilnic, ki pa jih morava še dokončati, tako da naju v kratkem čaka še nekaj ustvarjalnih uric. Sicer pa se radi lotiva še slikanja in ustvarjanja s slanim testom.
OGLED PREDSTAV
Naša družina je z gledališčem tesno povezana, saj v njem igrata brat in sestrična, vsi pa si radi ogledamo gledališke predstave. Pri svojih treh letih in pol je Ema ravno prav stara za obisk gledališča – za uživanje ob ogledu predstave in učenje gledališčnega bontona. Poleti radi obiščeva kakšno predstavo za otroke na prostem, v hladnejših mesecih pa tiste v knjižici. Te bo lahko kmalu obiskal tudi Tine, ki bo dogajanje spremljal iz vozička, pravo gledališko predstavo pa si privoščiva samo midve, veliki punci, z nama pa gre le moja mami, ljubiteljica gledališč. 🙂
SLADKANJE
Še vedno vztrajam pri omejevanju sladkorja, zato so sladkarije na jedilniku zelo redko in prav zato so takrat še toliko slajše. Po obisku gledališča sta Ema in moja mami (ko je bila Ema na počitnicah) obiskali slaščičarno, ki je stara toliko kot jaz in še vedno ponujajo enake torte, kot so jih na začetku svoje poti. Ti okusi me popeljejo v otroštvo. Tako si občasno privoščiva obisk slaščičarne, fanta pa pustiva doma :), ali pa se posladkava s sladicami, ki jih pripravim sama in ne vsebujejo običajnega sladkorja. 🙂
PEKA PIŠKOTOV ALI PECIVA
V kuhinji Ema ni tako rada, kot sem mislila, da bo, saj je nekaj časa kazala veliko zanimanja za pomoč pri pripravi hrane. Zdaj se medtem, ko jaz kuham ali pospravljam, raje igra in tako je ne silim v nekaj, kar ji očitno ni. Bo že, ko bo, če bo. 🙂 Vseeno jo občasno povabim in takrat skušam izbrati še posebej zanimiva opravila – recimo peko peciva. Med tehtanjem, mešanjem, rezanjem, valjanjem in oblikovanjem se zelo poveževa in krepiva najin odnos.
OGLED RISANKE
Čas, namenjen televiziji, je pri nas zelo omejen, pravzaprav je televizija vklopljena zelo redko. Ema ni vajena gledati risank, jo je pa seveda premamil računalnik, saj sva tudi midva z možem veliko na računalniku. Na youtubu si tako ogleda kakšno risanko, pri katerih pa sem zelo izbirčna, saj se tam najde marsikaj, tudi posnetki, ki se mi zdijo za otroke prav butasti. Vsak seveda po svoje, a jaz želim svoji hčerki približati risanke, ki smo jih gledali včasih in se mi zdijo lepe in vsebinsko primerne. Mednje sodi tudi Gasilec Samo, ki je Emi že v osnovi všeč, saj se od obiska Minicityja rada igra, da je gasilka. Tako pred spanjem pogleda en del Gasilca Samota in včasih se ji pri tem pridružim.
RAZISKOVANJE Z RAČUNALNIKOM
Sem tista tečna mami, ki svojemu otroku teži, če je na računalniku ali tablici. Ja, pač menim, da triletnik ne potrebuje ne enega ne drugega. Doma tako risanko pogleda le zvečer ali ko sem res tako nenaspana in utrujena, da mi je čisto vseeno, kaj kdo počne, samo da lahko za 5 minutk zaprem oči! 🙂 Kljub vsemu se zavedam, da je sodobna tehnologija pač del našega življenja, še toliko bolj pa življenja naših otrok in da ni prav, da jo skušam iz njega vzeti, ampak moram premisliti o načinih vključevanja le-te. Tako včasih izberem dejavnost, ki vključuje tudi delo z računalnikom. Zadnjič sva v reviji Zmajček npr. brali o kitih in ker je Ema načela temo o kitovih zobeh, sva šli lepo na youtube, poiskali posnetke kitov, ki lovijo ribe in si pogledali, kako to počnejo, kakšne zvoke spuščajo, kako plavajo, skočijo iz vode itd. Drugič sva na internetu iskali informacije o gledališki predstavi in si ogledali posnetke Eme, ko je bila še dojenčica.
REVIJA ZMAJČEK
Letos sva jo v vrtcu naročila na revijo Zmajček. Sorodniki večkrat dajo kakšen evro in rečejo, naj ji sama kupiva, kar rabi ali želi in naročnina na revijo se nama je zdela dobro izkoriščen denar. Nekaj časa ji niti ni bil tako zanimiv, všeč so ji bile le nalepke, ki pa jih je lepila kar tako, brezveze. Sčasoma je bolje spoznala posamezne naloge, ki jih zdaj izpolnjuje res z veseljem in smiselno. Tako je zvečer po risanki čas za reševanje nalog (vsak večer rešiva eno nalogo), potem pa iz revije prebereva še zgodbico, pesmico ali uganke. Takrat je Tine ponavadi sicer že zraven, a je čisto neopazen in moj cilj je, da smo zvečer skupaj vsi trije (idealno bi bilo štirje). Haha, zdaj ko še enkrat berem zapis za sabo, da preverim morebitne napake, vidim, da se tole zadnje lahko bere, kot da si želim še enega pokovca poleg sebe – no, v mislih se imela, da bi bilo super, če bi bil zvečer skupaj z nami tudi Bojan :).
OBISK KNJIŽNICE
Knjižnico redno obiskujeva vsaj vsak drugi teden. Obiskujeva osrednjo knjižnico in enoto in v obeh Ema že točno ve, kje so otroške knjige, kje igralni pripomočki in kje wc. 🙂 Popolnoma je domača tam. Po porodu nekaj časa nisem šla nikamor, zato tudi knjižnice nisva obiskali kar dolgo. Vmes jo je enkrat z babico, a meni je kar manjkal ta najin ritual. Zadnjič sva jo končno spet obiskali in domov prinesli polno vrečo novih knjig.
OBISK MINICITYJA
Tega se Ema vedno razveseli. Lani smo ga obiskali dvakrat in bila je povsem navdušena. Zelo rada se namreč igra po domišljiji in pretežno v njeni igri prevladujejo poklici. Kaj bi si torej lahko želela lepšega od sobic, v kateri so čisto originalni pripomočki za opravljanje različnih poklicev? Včeraj sem ji omenila, da bova po končanih opravkih skočili še v Cityja (v City Center Celje, skrajšano rečem kar City) in ona se je že vesela, da bo lahko spet sedela v policijskem avtu in oblekla gasilsko obleko. 🙂
NENAČRTOVANI, SPONTANI TRENUTKI POVEZANOSTI
Tukaj pa so še povsem nenačrtovani trenutki, ko sva z Emo sami recimo samo 5 minut, a se takrat ful poveževa. To se je zgodilo, ko sem jo peljala na kontrolni pregled k zdravniku, Tine pa je ostal doma z atijem. Že med vožnjo sva se ves čas pogovarjali, od parkirišča do bolnišnice pa sva na Emino pobudo tekli, se držali za roke, potem lovili druga drugo in se ob tem smejali – ona, ker ji je bilo res v veselje, jaz pa sem se smejala njej in od sreče ob zavedanju, kako malo je potrebno, da je srečna in da ve, da sem tisti trenutek samo njena. Najbolj na svetu. Včasih se lahko zelo trudim s pripravo različnih dejavnosti, ki jih bova počeli skupaj, pa nisva pol toliko povezani, kot med preprostim tekom po pločniku. Pa še mudilo se nama je že, tako da je njena pobuda prišla ob ravno pravem času. 😉
Lepo je, ko imava čas samo za naju, so pa zelo lepi tudi trenutki, ko sem skupaj z obema otrokoma. Kako se to hecno sliši, z obema otrokoma – čeprav sem že dojela, da res imam dva otroka, se včasih kar čudim, kdaj je sploh minil čas in sta ob meni že dva moja miškota! Ko smo izvedeli, da se nam bo res pridružil še eden, smo Emo začeli pripravljati na to, da bo dobila bratca ali sestrico, da to zanjo ne bi bil prevelik stres. To si lahko preberete tukaj.