Najin vikend v Italiji – 2. dan: Gradež, Oglej, Palmanova, Videm in Čedad

Najin vikend v Italiji – 2. dan: Gradež, Oglej, Palmanova, Videm in Čedad

Po prvem dnevu v Italiji naju je čakal še en čudovit in nekoliko naporen dan. Ko sva se naspala, sva se v hotelu Sonia najprej odpravila na zajtrk, za katerega sva doplačala 4 eur na osebo. Bil je čisto okusen in klasičen, le sadje je bilo pa res precej bogo in nagnito. Po odjavi sva se po avtocesti, ki se vije nad Trstom, zapeljala do Devina, kjer sva zavila na lokalno cesto proti Tržiču oz. Monfalconu in naprej proti Gradežu. Monfalcone je eno veliko industrijsko področje, ki se iz klifnate obale spušča proti morju in kmalu sva se znašla na ravnini, po kateri teče reka Soča in se tukaj izliva v Jadransko morje. Si vedela, da se izliva tu? Midva nisva in sva bila zelo presenečena, da je to naša Soča, po italijansko Fiume Isonzo. 🙂

Proti Gradežu je polno polj koruze, ki jih namakajo, cesta se vije mimo kanalov in kmalu sva že bila na zelo razgibanem območju, polnem otočkov, polotočkov in kanalov – to je Gradež oz. Grado. Z veseljem bi se sprehodila po središču, a sva lahko le naredila nekaj krogov z avtom, saj sva o prostem parkirnem mestu lahko le sanjala. Hiše so nagrmadene druga tesno poleg druge, vsaka ima očitno tudi dostop do morja, kjer so parkirani čolni in očitno se domačini več vozijo po morju kot po kopnem. 🙂 Mestece naju je malo spominjalo na Benetke in kakšen hrvaški obmorski kraj.

Zapustila sva ga po cesti, ki je speljana čez nasip in imaš občutek, da se pelješ po vodi. Tukaj sva v bližnjem kampu spet poskusila srečo, da bi se malo ohladila v morju, saj je bilo tudi ta dan zelo vroče in res sva bila par metrov stran, a je bilo vse zagrajeno in dostop omogočen samo tistim, ki bivajo v kampu.

Mimo polj sva nadaljevala pot proti Ogleju oz. Aquileii, ki se ga spomniva od ur zgodovine v šoli, hehe, kar iz avta fotografirala mogočno staro baziliko in nadaljevala pot do Palmanove, mesta, ki smo ga v mojem otroštvu s starši večkrat obiskali zaradi nakupovanja, prav v njem pa nikoli nismo bili. Ko sem v vodičih, ki sem si jih pred najinim izletom v Italijo sposodila v knjižnici, prebrala, da je Palmanova načrtno zgrajeno utrjeno mesto s premišljenim tlorisom 9-krake zvezde, sem se odločila, da si jo bova ogledala, če bo le možno. Najino pot sva namreč načrtovala le okvirno, sicer pa sva se sproti odločala, kam bova šla, kje se bova ustavila in kaj si bova ogledala.

V Palmanovo sva se zapeljala skozi enega izmed treh mogočnih utrjenih vhodov in brez težav parkirala malo pred osrednjim trgom, kjer stoji bazilika, midva pa sva si privoščila sladoled, če se že v morju nisva mogla ofrišati. 🙂 Mesto je res zanimivo in nenavadno, saj v njem potekajo tri krožne poti in devet ulic, iz mesta pa vodijo tri od teh. Po eni izmed njih sva se odpeljala Udinam oz. Vidmu naproti.

Udine oz. Videm so precej veliko mesto, kjer sva najprej malo zašla med novejšimi stavbami, predvsem stanovanjskimi bloki, v pritličju katerih so vsi mogoči lokali in trgovinice, in posameznimi objekti ali deli le-teh iz starejših obdobij. Nato sva le našla osrednji trg Piazza del Primo Maggio, ki je kot velik rondo, na sredini katerega se razprostira park, ki naju je spominjal na Slomškov trg v Mariboru ali Kongresni trg v Ljubljani. Parkirala sva kar tukaj in se peš podala na hribček ob njem, na katerem stoji Videmski grad. Vzpon je bil vreden napora zaradi stavb in razgleda, ki te ne pustijo ravnodušnega.

Sonce so prekrili oblaki in vreme je postalo sumljivo. Po postanku v McDonaldsu nasproti železniške postaje v Udinah se je vlil dež, ki je malo ohladil ozračje in ker sva bila v avtomobilu, sva bila tega zelo vesela.

Zapustila sva Videm in se odpeljala proti Čedadu oz. Cividale del Friuli. To je kraj, ki naj bi bil v preteklosti središče slovenstva na italijanski strani, a sva po pogovoru z nekaj prodajalci ugotovila, da očitno slovenščina ni več veliko v rabi. Ob najinem obisku Čedada je še vedno deževalo, a sva se vseeno lahko sprehodila po mestu. Všeč so mi bile slikovite uličice in dejstvo, da sva center lahko prehodila v približno 20 minutah. Opazila sva večjezične napise nad lokali in v enem izmed njih kupila okusen italijanski sir.

Iz Čedada sva sledila lokalni cesti proti Feadisu, Attimisu, Nimisu in Tarcentu, kjer sva se malo za tem priključila na glavno cesto, ki poteka poleg avtoceste in reke Tagliamento, nekoliko više pa reke Felle skozi dolino, ki spominja na vožnjo ob naši Soči. Ob poti na robu doline stojijo kraji, od Gemone, Chiusaforta do Pontebbe in drugih, ki so si dokaj podobni – strnjeno naselje, iz podobe katerega štrli zvonik cerkve.

Po celodnevni vožnji sva prispela do Tarvisia oz. Trbiža, kjer sem se jaz že počutila domače, saj smo tudi sem dostikrat zahajali po nakupih na znamenito tržnico, prej nekaj leti pa smo si ogledali tudi središče mesta. Ker sva bila od vožnje že tudi nekoliko utrujena in željna vrnitve k najini pikici, se nisva več ustavljala, bi pa sicer, če tam ne bi bila že večkrat, naredila postanek pri Belopeških jezerih oz. Lago di Fusine, ki so tik pred Ratečami. Po cesti mimo Kranjske Gore, Gozd Martuljka in Mojstrane sva se vrnila na izhodiščno točko.

Med najinim izletom po Italiji sva ugotovila:

  • da je v večjih mestih ogromno motorjev in tudi koles, kar naju ni presenetilo, saj z avtom težje prideš od ene do druge točke in najdeš še prost parkirni prostor
  • da je v Italiji zelo veliko industrijskih obratov ali celo predelov
  • da so na vsakem voglu carabinieri oz. italijanski policaji
  • da se po tem delu Italije potika veliko avtomobilov s slovenskimi registrskimi oznakami
  • da sva od obale prišla do celinske pokrajine, ki se prelije v hribovit in kasneje zelo gorat svet
  • in predvsem, kako fajn se imava, ko sva sama, samo Deja in Bojan, mož in žena, brez drugih vlog in da si morava za negovanje najinega odnosa večkrat vzeti čas. <3

Na izlet po Italiji sva najprej želela z agencijo in obiskati kakšen kraj nižje od Benetk, nato pa sem se spomnila, da imava bližje Trst, ki je takoj čez mejo, a o njem nimava pojma (razen par mojih obiskov kitajskih trgovinic z oblačili). Ker sva morala datum najinega izleta tudi močno prilagajati obveznostim in enkrat celo vse odpovedati, je bila odločitev, da se podava na izlet v lastni režiji, prava. Tako sva res ves izlet prilagodila nama, najinim trenutnim željam in navdihu – če nama je bilo ob poti kaj všeč, sva se ustavila in si to ogledala, sicer pa sva okolico opazovala samo skozi okno avtomobila.

Med izletom sva se zelo povezala, spet sva bila samo midva, partnerja in za tisti čas ne tudi starša, hči in sin, sodelavca, vnuka, prijatelja … ampak mož in žena (beseda žena mi je še po štirih letih čudna in tuja, hehe). Dinamika v najinem odnosu je bila povsem drugačna kot doma in kadar sva obkrožena z domačimi. Bilo je, kot bi se nekako vrnila v času za več let nazaj, ko sva bila še zaljubljeni parček. 🙂 Oooo. 🙂 Obnovila sva najino ljubezen in se spomnila, kako fajn se imava v dvoje, za kar je v vsakdanu priložnosti tako malo.

Bojan, hvala za čudovitih 35 ur in vseh 10 let, mwa***

Deja

Save

Save

Komentarji

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published.