Moj fantič je imel rojstni dan in po glavi se mi je še vedno motalo vprašanje, kam bi lahko šli mi štirje kot družina, da bi bil dan res poseben, da bi se imeli lepo in da bi počeli nekaj, kar bi nam bilo všeč vsem, predvsem pa Tinetu. Prvi trije predlogi so že odpadli in zmanjkovalo mi je idej. Saj veš tisto, ko se v ključnem trenutku ne spomniš nič pametnega, prej imaš pa polno glavo zamisli.
Zazvonil mi je telefon in na drugi strani je bila prijazna predstavnica podjetja SelectBox, ki mi je sporočila, da so opazili moj blog in bi mi želeli ponuditi darilni paket, ki ga lahko izkoristim po svoje in o tem napišem izkušnjo. Predlog mi je bil seveda všeč, a sem najprej pomislila, da ima v mislih kakšno razvajanje za dva (ali samo zame, kar bi bile že skoraj sanje! :)).
Pa ni bilo tako, povsem enostavno sem v paketu našla veliko zanimivih krajev, ki bi jih lahko obiskali vsi skupaj, družinsko. Odločitev nazadnje sploh ni bila lahka. Na koncu je zmagal Otroški park Bumbar, ki se nahaja v Mariboru. Tega sem imela v mislih že kar nekaj časa, a sem nanj čisto pozabila, zdaj pa je ideja prišla ob pravem času! Res me je zanimalo, kako zgleda največji otroški park v Sloveniji. Gre za pokriti park z veliko ponudbo igral za otroke stare do 14 let. In smo šli pogledat. 🙂
V Bumbar park smo se odpravili tik pred nočjo čarovnic, zato je v parku potekala zabava na to temo. Park smo z lahkoto našli, saj je pot dobro označena s tablami. Na parkirišču smo komaj dobili prostor, saj je bilo obiskovalcev veliko in mimo nas so se sprehajale čarovnice! Waaa, pust oktobra, super! 🙂 Mi je bilo žal, da se doma nisem spomnila in s seboj vzela (vsaj) čarovniškega klobuka. 😀
Ob vstopu v park sem bila presenečena nad velikostjo – stvar je res velika! In ker je strop precej visoko, zgleda park še prostornejši. Že takoj ob vhodu so mi v oči padle luštne poslikave, ki smo jih potem našli še drugje, v bistvu po celem parku. Gre za gusarje in tudi osrednje in hkrati največje igralo je gusarska ladja, ogrooomen poligon v več nadstropjih in z različnimi ovirami. Govorim o tem, kar sem videla od zunaj in od spodaj, saj nisem več stara 14 let, hehe, me je pa ful mikalo, da bi se tudi sama podala na raziskovanje te »džungle«, kot sva jo poimenovala z Bojanom. 🙂
Otroka sta se vsega skupaj, torej velikega, neznanega prostora z veliko obiskovalci, sprva kar malo ustrašila in se privila k nama. Seveda potem tudi nista takoj preizkusila igral, ampak smo se najprej malo razgledali in prijazno osebje nam je pokazalo pot do mize. V parku je namreč še nekaj, kar je po mojem (in tudi Bojanovem ;)) mnenju res dobrega: mize in stoli, kjer lahko starši sedijo, medtem ko čakajo svoje otroke, ki se podijo po parku. Tam imajo tudi gostinsko ponudbo, tako da se lahko vmes tudi kaj poje in popije.
Tudi mi smo bili lačni in smo zato najprej pojedli tunino in klasično pico. Če sem iskrena, nisem pričakovala veliko, a mi je bil okus ful všeč. Hotela sem že naročiti tunino pico brez čebule, a me je Bojan prepričal, naj naročim tako, kot je in še dobro, da je bilo tako, saj je bila ful dobra, še posebej zaradi čebule. Ja, priznam, imel je prav. 😛 Ema si je zaželela še pomfri in vsi smo bili veseli veliko kečapa in majoneze, ki smo ju dobili poleg.
Medtem ko smo jedli in pili, so na osrednjem prostoru parka potekale karaoke v sklopu zabave za noč čarovnic. Pevsko res nismo preveč nadarjeni pa tudi bolj sramežljive sorte smo, zato smo samo opazovali. In opazili nekaj drugega, kar pa je bilo za nas oz. otroka. Videla sta helijeve balone! Nič kaj nisem bila navdušena, ker se mi to pa res ni zdelo potrebno v tistem trenutku, saj smo prišli preizkusit nova igrala. Na koncu smo se spogajali za manjša helijeva balona. Volk sit in koza cela. 🙂
Opazili pa smo tudi, da v bližini balonov ljudje stojijo v vrsti in nekaj čakajo. Firbec nam ni dal miru in zato smo šli pogledat. 🙂 Poslikava obraza! To je pa nekaj, česar se Ema običajno razveseli in zato sva se postavili v vrsto. Najprej je mislila, da je to, da se »spremeni« v čarovnico, edina možnost, a je bila punca, ki je slikala na obraze, prilagodljiva in je našo Emo raje spremenila v princesko. 🙂 No, jaz sem bila kar za to, da postanem čarovnica, le za bolj skromno poslikavo sem se odločila, da se me Tine ne bi ustrašil. 🙂
Tudi naš glavni akter je medtem prišel na svoj račun – z atijem sta pri vhodu našla bagra, ki koplje po tistih žogicah, ki so po navadi v bazenu in otroci rijejo po njih. Se spomnim, kako so bili tudi meni všeč ti bazeni, ko sem bila majhna! No, žogice + bager je pa top kombinacija! 🙂
Vmes se je glavno dogajanje, ki ga je vodil Spidi, že zaključilo, zato je bilo v parku tudi malo manj glasno, kar nam je bilo zelo všeč. Tine in Ema sta tako preizkusila prvo igralo. No, pravzaprav sta najprej želela na trampolin, a je bil zaseden, potem smo že dobili pici in tako smo se zdaj odločili, da pokukamo v kotiček, ki je namenjen mlajšim otrokom, to sta bazen z žogicami in mini »džungla«, torej manjši poligon z ovirami. Tu je bilo manj gneče in tudi starši smo lažje dostopali do otrok, če je bilo potrebno. Tine je bil tukaj povsem zadovoljen, Emo pa vem, da je mikala velika »džungla«.
Tine je zabredel še v bazen z žogicami in prijetno sem bila presenečena, ker ni bil le bazen z žogicami, ampak je bil v njem tudi puhalnik, ki je žogice pihal v zrak. Otroci so z veseljem nanj polagali žogice, ki so nato zletele približno pol metra visoko. Še meni je bilo zanimivo. 🙂
Ko sva se vrnila do mize, je bil tam samo Bojan, saj je Ema le vstopila v poligon, v veliko gusarsko ladjo. Videli smo jo le sem in tja, ko nam je pomahala zdaj z enega, zdaj z drugega konca. To igralo je res največje, kar sem jih videla! Potem je spet izginila in naenkrat se je znašla na vrhu valovitega tobogana, se spustila po njem in pritekla do naše mize ter rekla: »Saj še ne gremo domov, ane?« 🙂 Potem je zamikalo še Tineta in je kar šel v »džunglo«, čeprav je namenjena otrokom od 3. leta naprej. Z razlogom, saj je v njej kar veliko ovir, ki so enostavno še prevelike za malčke, notri je več otrok, tudi večjih in hitro se lahko mlajšemu kaj zgodi. Brez Eme bi se pa naš tako in tako izgubil. Na koncu jima je s skupnimi močmi (ja, kadar je treba, res držita skupaj, sicer se pa kar naprej nekaj cufata!) uspelo priti do tobogana, a se Tine ni upal spustiti po njem. Takrat me je res malo zaskrbelo, kako bo prišel dol in vesela sem bila, da je z njim Ema, velika sestrica. 🙂 Res je zlata punca, pomagala mu je celo pot do dol (šla sta namreč po isti kot prej gor). Tine potem raje ni več šel na to igralo in sva šla še malo na tisto manjšo verzijo, Ema pa je spet izginila v neskončnosti tega poligona.
Aja, skoraj sem pozabila na avtomobilček, ki je bil Tinetu tudi ful všeč. Gre za avto, v katerega je sedel in ko sva vstavila žeton, se je začel premikati. Najprej me je držal za roko, ko je bilo konec, je pa rekel: »Še.« 🙂 In drugič in tretjič tudi.
Vseeno se je naše popoldne v Bumbar parku zaključevalo, ura je bila že kar pozna, glede na to, da nas je čakala še vožnja do doma, ampak otrokoma je bilo malo mar za to, onadva bi kar še ostala. Še dobro, da sem Tineta prej previla v previjalnici, saj je na poti domov omagal in zaspal v avtu. Bilo nam je všeč, imeli smo se lepo in zanimivo in odločili smo se, da se bomo v park še vrnili, sploh pozimi ali ob slabem vremenu, s seboj pa bomo povabili še kakšnega Eminega prijatelja, da bo z njo raziskoval »džunglo«.
Tukaj pa je zbranih še nekaj objav na temo družinskih izletov. 😉